Robin z oglavnico

Dobri izobčenec, ki se zvijačno bori proti vsakodnevnim krivicam, je v ljudskih pripovedih prisoten že več kot pol tisočletja in vedno ponovno aktualen. Tudi v današnji dobi oblastniške nepoštenosti, poslovne korupcije in splošne pokvarjenosti bi imel veliko dela. LordFebo sanja o tem, da bi bil nekoč tak nočni maščevalec, ki bi na karate vsakega, ki se roga roki pravice in si veča vamp na plečih navadnih ljudi. Dotlej pa se udinja kot pisec zgodovinskih vedežev.


Folklora, kot pravimo ljudskemu izročilu, je skupek vseh sort kulturnih znamenitosti na­roda, med katere poleg običajev, glasbe, pregovorov, obrti in noš sodi še čuda mitov in legend, največkrat srednjeveških in ponarodelih. V pripovedkah brez enotnega avtorja nastopajo mnoga bajeslovna bitja, čarobni kraji in hrabri dobrotniki. Slednji so bili od vekomaj priljub­ljena tema zapečkov in tabornih ognjev preprostih lju­di, saj so jim, zatiranim ali podjarmljenim, predstav­ljali simbol milosti in pravice oziroma domoljubja. Vsa­ka dežela ima tovrstne plemenitaše, praočete današnjih superjunakov, in nekaj njih je znanih tudi onkraj svojih meja. Čeprav so nekateri osnovani na zgodovinskih osebnostih, so vsem skup­ne idealizirane vrline, kot so pravičnost, zvitost in hrabrost, ter koš­ček nadnaravnosti. Na pamet pridejo recimo naš dobri kralj Matjaž, ki domnevno temelji na mad­žar­s­kem vladarju Matiji Korvinu, pa britanski kralj Artur, le­gendarni ustanovitelj vitezov okrogle mize, ter nena­zadnje sloviti samostrelec Viljem Tell, bržda izmiš­ljen švicarski heroj, ki je tobleronsko pokrajino popeljal v samostojnost izpod habsburškega škornja.

Nedvomno najbolj prepoznaven in razdelan srednjeveški folklorni junak pa je Robin Hood, princ angleš­kih revežev, kralj Šervudskega gozda in trn v peti nottinghamskega šerifa. Le kdo ne pozna tega v zeleno odetega izobčenca, ki jemlje bogatim in daje revnim, je mojster loka in meča ter je zvest odsotnemu kralju Rihardu Levjesrčnemu, čigar prestol naskakuje njegov zlobni brat John? Je ta(k) človek res obstajal ali gre le za snov gostilniških povesti srednjeveške Anglije?

Poleg kralja Matjaža Kranjci poznamo še pona­rodelega Petra Klepca, silnega Osilničana, ki je pregnal Turke iz doline Kolpe. Martin Krpan in Kekec sta prav tako dela naše foklore, a sta oba ‘avtorska’. Prvi je izmislek Frana Levstika in drugi Josipa Vandota.


Bardova zgodba

Dasiravno se je mesto Loxley iz Južnega Yorkshira oklicalo za Robinov domači kraj, pri čemer so ob­činski svetniki v prid turizmu celo določili rojstno letnico 1160, ta tržna poteza nima zgodovinske podlage. Strokovnjaki, ki si dajo veliko opraviti z raziskovanjem ozadja mita, so si edini, da ni nobenega nepos­rednega pokazatelja na natanko določeno zgodovinsko osebnost. Nekaj preglavic povzroča dejstvo, da je bil Robert, iz katerega izhaja varianta Robin, jako priljubljeno ime tistega časa, prav tako tudi priimek Hood oziroma Hode. (To pomeni zaglavnico ali kapuco po domače in ne soseske.) Temu primerno veliko je bilo slično oklicanih mož v vsaki vasi. Drug problem je malo ohranjene napisane besede, ki se nanaša na tisti čas in prostor, iz katerih naj bi heroj domnevno izviral. In za nameček so bili bili kronisti pogosto malo­marni v navajanju lastnih imen, tako da je veliko zapi­sov ljudi in krajev dvoumnih.

Sodobni Sherwood (shire wood – grofijski gozd) je s svojimi štirimi kvadratnimi kilometri skopa zapuščina nekdaj brezmejnega gozda, skozi ka­terega je vodila edina cesta iz Nottinghama v Lon­don. Živi pa tam tisočletni hrast, ki je po na­vedbah turističnih delavcev dajal senco tudi Ro­binovi tovarišiji.

Povest o drznem lokostrelcu, ki se zoperstavi oblasti, so prvič prenesli na papir šele v začetku petnajstega stoletja. Gre za trubadursko balado, ki se začne s stihom “Robyn Hode in Scherewode stood.” in nato opi­še podlago danes uveljavljene štorije, torej Robinovo partizansko ropanje in spopadanje z milico. V rimah so omenjene njegove lokostrelske veščine, zvijačnost in nekateri člani židane druščine: Mali John, mlinarjev sin Much in Will Škrlatni. Niti ta, niti ostali epi iz petnajstega stoletja, med katerimi izstopa Gest of Robyn Hode (Dejanja Robina Hooda), pa ne širijo človekoljubnih idej oziroma pomoči ubogim. Zelena bratovš­čina je v tistem obdobju predstavljala le simbol svobode. Zanimivo je, da te zgodnje pesnitve prav tako ne vklju­ču­jejo Lady Marian, kralja Riharda in njegovega brata, princa Johna, pač pa se nekje med stihi pojavi edinole kralj Edvard brez številke. Trije Edvardi so vladali od leta 1272 do 1377, kar je najmanj stolet­je kasneje od ‘uveljavljene’ umestitve legende. A če se pripoved sto in več let širi le od ust do ust preprostega, vraževernega ljudstva, je še dobro, da se Robin ni na kraju boril z zmaji in velikani. Tako je bil junak enkrat iz Nottinghamske grofije doma, drugič iz severnejšega Yorka, Škoti so ga med bojem proti Angle­žem za motivacijo umestili v svoje gozdove. Tako se je že v prvih baladah zvrstila cela zmešnjava gozdov in oseb, zgledi pa so prihajali z vseh strani, celo od Williama ‘Mela Gibsona’ Wallaca.
Tako kot dandanašnji vsako dekado posnamejo nov film o Robinu, so tudi tedaj pesniki, pisatelji in dramaturgi redno in hvaležno ohranjali lik pri življenju. Njihova domišljija in umetniška svoboda sta historično natančnost kakopak le še poslabšala. Imel je stotine izmišljenih, folklornih ali zaresnih sovražnikov iz otoš­ke zgodovine. Enkrat je bil brezobziren morilec, drugič galanten slepar, pomagal je v vojni proti južnim so­sedom in v nekaj različicah je celo umrl. Sprva tla­čanskega in iz tega razloga uporniškega Robina so lite­­rati šestnajstega stoletja spremenili v padlega plemi­ča, ki ga je oblasti željni prestolonaslednik John oropal posesti, zato se junak priduša, da bo pomagal ostalim izkoriščanim. S tem je legenda prvič dobila oprijemljiv datum: konec tretjega križarskega pohoda, leto 1192. Ta verzija, četudi splošno sprejeta, nima zgodovinske osnove in gre le za vsiljeno dajanje duška zgodovinarjev tudorske dinastije, ki je prezirala Johnovo vladavino po Rihardovi smrti. Toda ne glede na to velja zaradi povezave z legendo in obče razgledanosti vpogledati ta košček zaresne zgodovine.


Dobri kralj Rihard

Ključna letnica srednjeveške Anglije je 1066, ko je brez nasledstva umrl kralj Edvard Spoznavalec. Krono je na hitrico prevzel Harold II., a le za kratek čas, saj jo je še isto leto na silo terjal normandijski vojvoda Viljem Bastard. V sloviti bitki pri Hastingsu so Normani premagali domačo anglosaško vojsko in zmagovalec je zasedel londonski prestol kot Viljem I. Angleški, kasneje bolj znan s podimkom Viljem Osvajalec. Prelomnost te bitke je v tem, da so prišleki iz severne Francije razlastili staroselsko plemstvo in posihmal sami predstavljali celoten višji sloj angleške družbe. S tem so deželo na novo ustrojili in jo preželi s svežo kulturo. Poseg se je odrazil zlasti v jeziku, zato ima angleščina toliko besed francoskega izvora. Anglosasom okupacija seveda ni bila pogodu in so se redno upirali, kolikor se je dalo, vendar zaman. Iz tega posledično izhajajoči domoljubni pridih ima tudi zgodba o Robinu Hoodu, kakršno poznamo, ki pogosto omenja normansko nadvlado nad angleško gmajno.

Normani (severni možje) so potomci danskih in norveških vikingov, ki so se ustavili v severni Franciji in dali ozemlju ime Normandija. Tam so se pokristjanili, se pomešali s Franki in drugimi germanskimi plemeni ter vodili mnogo osvajals­kih pohodov. Med ostalim so v dvanajstem stoletju zavzeli celo Sicilijo. Normani niso enako Fran­cozi. Četudi so govorili podoben jezik, so bili pogosto v sporu s staroselskimi Franki in Galci, iz česar tudi izhaja dolgostoletna angleš­ko-francoska mržnja. Nasploh pa se gre zavedati, da so bila takrat ozemlja dosti bolj razko­sa­na kot danes in da je bil denimo kraljevina Francija obsegala komaj kaj več od širše okolice Pariza.

Ker so bili še dve stoletji po Viljemu angleški kralji večino časa raje v severni Franciji kot v londonskem Towerju, so z državo upravljali normanski nadzorniki, tako imenovani šerifi. Obrobna etimološka zanimivost je, da izraz izhaja iz staroangleških oblik besed shire in reeve, kar pomeni oskrbnik grofije. Po okupaciji so ti oskrbniki predstavljali absolutno oblast, saj so imeli vsa kraljeva pooblastila. Vladali so s trdo roko in z visokimi davki stiskali prebivalce. Najbolj so deželo seveda izžele neprestane vojne, višek stroškov pa je dosegel tretji križarski pohod.
Kmalu po drugi kampanji nad Sveto deželo (1145-1149), ki se je izkazal za popolno polomijo, je Jeruzalem padel nazaj v muslimanske roke (1187) in strasti v Evropi so spet razplamtele. To pot so se pobudi Vatikana odzvale najmočnejše kronane glave: angleški kralj Henrik II., francoski Filip II. in svetorimski cesar Friderik I. A prvi potovanja ni dočakal in nasledil ga je sin Rihard. Ta se je na bojnem polju izkazal že v najstniških letih in vojaška srčnost mu je prislužila vzdevek Levjesrčni. Ker mu med kralji v veščinah vojevanja ni bilo enakega, so ga izbrali za poveljnika krš­čans­ke vojske. Kakšnega velikega učinka operacija ni imela. Križarji so zajeli in oplenili nekaj mest, med njimi Ako, toda Svetega groba jim ni uspelo zasesti. Popis dogajanja v Jutrovem med letoma 1189 in 1192 je za našo zgodbo nepotreben. 


Za izročilo o Robinu Hoodu pa je pomemben dogodek na Rihardovi poti domov. Odprava ni imela pomorske sre­če, zato so v severnem Jadranu blizu Ogleja doži­ve­li brodolom, nakar je kralja v Avstriji zaradi starih za­mer zajel tamkajšnji vojvoda Leopold V. Ta ga je pro­dal cesarju Henriku VI., ki je od angleškega dvora zahteval odkupnino več deset ton srebra. London je na pobudo kraljice matere kljub prazni zakladnici zb­ral zahtevano kvoto, vendar je bila na rovaš tega de­že­la izžeta do kraja. Ravno ta beda je ključni motiv robin­hoodovstva, kajti normanska nepravičnost je mno­­go prebivalstva stala glavo ali jih naredila za brez­domce in jih pregnala v hosto. Ljudje denimo niso imeli niti zrna pšenice za pod zob, a po drugi plati je bil smrtni prekršek uplen srnjadi, ki je bila po dekretu kraljeva last.
V tej štoriji igra važno vlogo Rihardov brat John, ki je bil tudi v resnici mehkužen zvijačnež, kakršnega slikajo filmi. Iz zavisti se je spečal s francoskim kraljem in skupaj sta Rihardovemu ugrabitelju ponudila precejšen znesek, če ga nikoli ne bi izpustil. Henrik ju je zavrnil in februarja 1194, po štirinajstih mesecih zadr­že­vanja, Angleža proti odkupnini osvobodil. Z dobljenim bogastvom je osnoval mesto Wiener Neustadt (Novi Dunaj). Rihard se je srečno vrnil domov in bratu odpustil izdajstvo, toda ni mu bilo do posedanja na prestolu, zato se je podal na svoja ozemlja v Franciji v boj zoper Francoze. Po petih letih utrjevanja domovine svojih prednikov ga je ob rutinskem postopanju okoli obleganega gradu Châlus zadela strelica iz samostrela. Rana sama po sebi ni bila smrtna, vendar ga je dva tedna kasneje pokopala gangrena.

Folklora veli, da se je Robin Hood rodil v Loxleyju v Južnem Yorkshiru, ki spodaj meji na okraj No­ttinghamshire. Gozd Sherwood se je tedaj raz­pro­­stiral čez obe grofiji.

Rihard Levjesrčni ni postal ikona zaradi svojega vlada­nja. Bil je namreč slab kralj, ki je s svojo boja­želj­nostjo shiral kraljestvo. Za povrh sploh ni govoril angleško in za časa svoje desetletne vladavine je bil v Lon­donu le nekaj mesecev. Prav tako ni bil pooseb­lje­na plemenitost, kar priča njegov hladnokrvni ukaz za pobitje 2500 zajetih muslimanov v Aki. Legendo so iz njega naredile pripovedi soborcev, ki niso mogli prehvaliti vladarjevega poguma in požrtvovalnosti. Piko na i pa je postavila njegova smrt, kajti bil je eden od le treh angleških kraljev, padlih v boju. Zaradi tega in dejstva, da je bil vitez ter križar, je dobil najbolj častno mesto od vseh: kip pred Westminstrsko palačo. Ta njegova pravomoškost mu je priborila pozitiv­no vlogo v povesti o Robinu Hoodu, dočim je bil sp­let­karski princ šleva, ki je v kraljevi odsotnosti šuš­ma­ril z neprijateljem in prek šerifov ropal za osebne interese. Po eni od štorijalnih različic si je med drugim prisvojil posestvo v Locksleyju (današnji Loxley), zaradi česar se je nek križarski vojak, locksleyjški Robin imenovan, predčasno vrnil iz Palestine, našel očeta mrtvega in spočel gverilo v gozdovih južno od vasi.
Prestol je po Rihardovi smrti vendarle prevzel brat John (v slovenski literaturi se občasno pojavlja pod imenom Ivan, kar je po mojem mnenju neposrečen prevod), katerega vladavina je bila pretežno polomija. Izgubil je dobršen del ozemlja na celini in se naposled sprl s papežem. A v anale se je poleg mesta v Ro­bi­novi štoriji vpisal z nesmrtnim dejanjem, podpisom Velike listine svoboščin, bolje poznane kot Magna Carta, v kar ga je prisililo nezadovoljno plemstvo. Aktualni Scottov film Johnu dela krivico, saj pokaže zgolj njegovo zavrnitev tega dokumenta, ki velja za praustavo in je prvič omejil moč monarha, ne pa tudi kasnejšega sprejetja leta 1215.

Zelene pajkice
Spoj patriotskega borca za pravice malega človeka in legendarnega bojevniškega kralja je dala dodatnega vetra priredbam dogodivščin. Poleg knjig in gledaliških iger so prišle celo opere, Robinu na čast pa so širom Anglije organizirali še tekmovanja, smenje in tako zvane majske igre. Na teh vaških prireditvah, ki kot pozdrav poletju izhajajo iz daljnih poganskih ča­sov, sta se junaku v šestnajstem stoletju priključila dva nova, poprej samostojna folklorna lika: redovnik Tuck in lady Marian. Prvi je bil zaradi svoje veseljaš­kosti in ljubezni do dobre kapljice kot nalašč za odpadniško družbo. Pri tem se ni ne takrat, ne kasneje nih­če obremenjeval z zgodovinsko neskladnostjo, saj so se prvi meniški redovi v Angliji pojavili šele v poznem 13. stoletju. Ženski lik je bil po drugi plati itak nujen za napredujočo povest, četudi je šlo sprva za Devici Mariji podobno poosebljeno čistost. Si pa glede nje nista niti dve deli enaki. Bila je vse mogoče, od šerifove hčerke in Rihardove nečakinje prek spletične in dvorjanke do navadne kmetice.

Zgodba o Robinu Hoodu, kakršno poznamo, ima nekaj domoljubnega pridiha, saj pogosto omenja normansko nadvlado nad anglosaško gmajno. Predvsem je raja v nemilosti pri pro­slulem notthingamskem šerifu, ki v prinčevem imenu jemlje siromakom.

Dobro vprašanje je zategadelj, od kod potemtakem dandanašnja precej uniformna podoba kavalirskega, duhovitega Robina Hooda v vilinski opravi, Malega Johna s palico, debelušnega meniha, okrutnega nottinghamskega šerifa, dobrega kralja Riharda in hinavskega princa Johna? Odgovor na prvo žogo bi bil Holivud. A legendarni filmi, kot so Robin Hood z Douglasom Fairbanksom (1922), The Adventures of Robin Hood z Errolom Flynnom (1938), Disneyjeva risanka iz leta 1973, Robin and Marian s Seanom Conneryjem in Audrey Hepburn (1976) in Prince of Thieves s Kevi­nom Costnerjem (1991) ter še sto drugih vsebujejo glede na široko srednjeveško ozročilo preveč podobne elemente, da bi šlo za naključje. Torej so se vsi po vr­sti zgledovali po istem, močnem viru. Ta temelj so­dobnega šervudskega junaclja je moč najti v romanu Ivanhoe (1820) škotskega pisatelja Walterja Scotta. Gre za delo, ki je s svojo romantično predstavo gradov in vitezov veliko pripomoglo k tedanji priljubljenosti srednjega veka. Osrednji lik je resda saški vitez Wilfred Ivanhoe, ki se vrne iz križarske vojne in išče ljubezen. Toda v ospredju so prav tako Robin iz Locksleyja, njegova vesela skupina gozdovnikov in brata modre krvi z ustreznima značajema. Med drugim rav­no iz te knjige izvira Robinova veščina, da razčesne puš­čico v tarči, ki je postala kasnejši zaščitni znak filmske inačice. Tem smernicam so nato sledili še dru­gi pisci, na primer Howard Pyle v sijajni otroški priredbi The Merry Adventures of Robin Hood. Podobo so ohranjali vse do prihoda gibljivih sličic, ki so mitskemu junaku iz angleškega sveta dale svetovno slavo.

Meni najboljša filmska predstava šervudskih prilik, čeprav docela stereotipna in stara skoraj štiri desetletja, je Disneyjeva starošolska animiranka z živalmi: lisjakom Robinom, volčjim šerifom in levom Rihardom. Dopadla se mi je tudi zadnja uprizoritev v ‘gladiatorski’ navezi Crowa in Scotta, predvsem zaradi drugačne fabule, v kateri Robina Hooda pravzaprav sploh (še) ni.

Čeprav se z Robinom Hoodom še vedno ukvarja stotine zgodovinarjev, arheologov, jezikoslovcev in etnologov, se zdi vprašanje o njegovi verodostojnosti zanimivo le za akademske razprave. Povest se bržda ni rodila brez podlage in gozdni izobčenec (ali celo več njih), ki je od daleč spominjal na sodobno hoodovsko podobo, je zelo verjetno obstajal. Kot sta obstajala tudi Jezus in Sandokan. Da so nekateri ponarodeli liki danes bolj prepoznavni kot drugi, je pač stvar nak­ljuč­­ja oziroma tisočletne dejavnosti fanovskih krož­kov. Pomembno je, da vsak prihaja v paketu s pozitiv­nim in vselej koristnim človekoljubnim sporočilom. Zato bodo še dolgo živeli v srcih in molitvah vseh nas.

DARUJ TAJNIKE

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja