Od kod izvirajo posušene trofejne glave?

Ljudje se nad svojimi sovražniki od pamtiveka zna­ša­mo na različne načine in marsikatera metoda je nepovezano vzniknila na različnih koncih sveta. A znamenite posušene glave v velikosti pomaranče pa prihajajo le od enega ljudstva, od amazonskih indijancev Jivaro. Nihče ne ve, od kdaj izvira ta nenavadna tradicija mumificiranja ubitega nasprotnika, početje pa je seveda posledica vraževere. Nošenje take trofeje bi naj namreč obvarovalo tistega, ki je ubil, pred maš­če­vanjem ubitega, zraven pa mu dalo še sokolji vid, pantersko moč in tiča velikosti anakonde. Očitno je bilo nekaj na tem, kajti postopek so indijanci izpopolnili do skrajnosti. Ko so nasprotnika, često zgolj omamljenega s strupeno pihalno strelico, dekapitirali, so z glave preprosto potegnili kožo, torej tako obraz kot lasišče. To človeško masko so kuhali, dokler se ni skr­či­la okrog lesene krogle. Pod veke so zavoljo oblič­nosti vstavili semena in usta zašili z vrvico iz palminega lubja. Trofeje so nato pobarvali s pepelom in rastlinskimi barvili, končni izdelek pa je bil zavoljo drugačnih proporcev praviloma nerazpoznaven.

Trofejne glave sovražnikov so izdelovali izključno indijanci Jivaro, ki živijo v Peruju in Ekvadorju. Poljak Edmund Bielawski je bil edini, ki je mumificiranje posnel. Njegov video izpred pol stoletja je kupil National Geographic in ga je moč najti na internetih.

Ko je na območje Ekvadorja in Peruja prišel beli človek, je mumificiranje postalo posel. Ne le, da so zbiratelji od domorodcev kupovali cele grozde glav, posušenke je bilo moč dobiti celo v trgovinah po velikih južnoameriških mestih. Povpraševanje po njih je bilo še v začetku 20. stoletja tolikšno, da so številni amazonski domorodci izdelovali ponaredke iz opičjih glav. Menda je zato dobršen del teh eksponatov po svetovnih muzejih in zasebnih zbirkah imitacij. Obstaja tudi primerek pomanjšanega posušenega celotnega telesa, in sicer od belca, baje od nekega Španca. Brezkostna lutka je pristna, vprašanje je le, ali gre za folklorno dejanje ali zgolj za poslovno potezo podjetnega domačina. Drugih primerov tako prepariranih trupel namreč ni. Čeprav po pragozdovih Amazonije še vedno živijo necivilizirana plemena, se tovrstnega lova na glave ne gre več nobeno. Spominki, ki jih za par desetakov prodajajo tam naokrog, so kajpakda usnjeni, tisti dražji pa opičjega ali lenivčevskega porekla.

ZDA in Evropi je posušene glavice predstavil pustolovec in kronist čudes Robert Ripley. Tole je zbirka iz enega njegovih muzejev. Kdo ve, če so pristne.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja