Kronist čudes

Prebijal se je skozi džungle, se spuščal v jame, vstopal v starodavne grobnice, potoval na osličku in kramljal s plemenskimi vrači. Ducatkrat je prepotoval svet, obiskal najbolj odmaknjene kraje in videl, slišal ter popisal čudesa z vseh vetrov. S prispevki v časopisih, na radiu in televiziji je navduševal stotine milijonov ljudi in njegovo ime je bilo bolj prepoznavno od predsednikovega. Pa vendar, verjeli ali ne, človek ni znal plavati in trem častnim doktoratom navzlic ni imel dokončane niti srednje šole. LordFebo pove štorijo o Robertu Ripleyu, čigar blagovna znamka še vedno poroča o nenavadnostih in buri duhove.

Krištof Kolumb ni nikoli stopil na celinsko Ameriko.
Žirafa lahko obira listje na petih metrih višine, ne more pa iztegnjenih nog doseči trave.
Tibetanci se pozdravljajo z iztegnjenim jezikom.
Na Kavkazu je most, katerega malto so naredili izključno iz krvi sužnjev.
3300 let stara alabastrna posodica iz Tutankamonove grobnice je ob najdbi še vedno vsebovala parfum.
Nek Kalkutčan ni hotel vstati štirideset let, njegov rojak pa je v čast opičjemu božanstvu celotno življenje hodil po vseh štirih.
Na Kitajskem prodajajo posamične sardele iz konzerv.
Ženske nekega plemena v Burmi si vsako leto okrog vratu nadenejo bakren obroč, dokler ni njihov vrat dolg skoraj pol metra.
Največji členonožec, orjaška pajkova rakovica, ima razpon nog 3,8 metra.
Olmeški Indijanci so svoje slovite večdesettonske kamnite glave izklesali pred tri tisoč leti in jih odvlekli petdeset kilometrov daleč.
George Washington je bil prvi ameriški milijonar.
V srednjem veku so babnicam, ki so preveč čvekale, nadeli nagobčnike.

Danes take zanimivostne bagatelce ne naredijo posebnega vtisa. Privlačne enciklo­pedije dobimo že v zgodnjem ot­rošt­vu, šolska izobrazba je razmeroma široka, nazornega dokumentarnega programa je več, kot ga lahko pogledamo, in internet nam je informacije približal na razdaljo klika. Sodoben človek je zato dovolj razgledan, da je že slišal za vele­lignje, deviški pas, na žebljih speče indijske fakirje in temno stran Lune. Včasih pa so ljudje videli komaj kaj dlje od lastnega dvorišča, zato so toliko bolj čis­lali popotniške in zgodovinske povesti. V začetku 20. stoletja se je svet sicer že odpiral, a potovanja še vedno niso bila množična dejavnost in daljni, ekso­tični kraji so imeli med navadnim življem skoraj mitski značaj. Tu je priložnost po naključju našel vedoželjni ameriški mladenič.

Po svetu je okoli dvajset Ripleyevih muzejev oziroma čudolišč (odditorium), ki so posebni že navzven. Najbližji je v Amsterdamu.


Od ritenskih skokov do ameriške himne

LeRoy Ripley se je rodil leta 1890 v Kaliforniji. Nikoli se ni formalno izšolal, a ker je bil nadarjen risar in pisec ter obetaven športnik, mu ni bilo hudega. Najprej je delal za sanfrančiškanske cajtenge, po selitvi na vzhodno obalo pa vodil športno kolumno v časniku Globe. Z velikimi upi je zaigral za baseballsko moštvo New York Giants, vendar si je kmalu tako nesrečno poškodoval roko, da je moral te sanje opustiti. Samo­učno se je osredotočil na časnikarstvo. Tedanji urednik mu je predlagal spremembo imena, saj naj bi “LeRoy zvenelo premalo pravomoško za avtorja takega pisanja.” Odtihmal se je pod prispevke podpisoval kot Robert Ripley.

Rubrika, iz katere se je razvil Believe It or Not, se je imenovala Champs and Chumps (Prvaki in štori). V otvoritvenem prispevku je nanizal hecne športne dosežke, kot so skok nazaj, hitrostno hopsanje in tek v dvojicah s privezanima nogama.

Nekega decembrskega dne 1918 se je Robert odločil rubriko popestriti. Telegrafsko je narisal in popisal ne­kaj nenavadnih atletskih dosežkov. Izvedba je bila po­godu tako bralcem kot sodelavcem, zato je ilustriran dodatek postal reden del športnih strani. Avtor je področje sčasoma razširil izven okvirov športa. Pričel je risati in navajati čudesa narave, daljne običaje, zgo­dovinska dejstva in razne človeške dosežke, kajti Guinnessova knjiga rekordov se je rodila mnogo kasneje. Oktobra 1919 je svojo rubriko preimenoval v be­­sedno zvezo, ki je postala najbolj priljubljena medijs­ka blagovna znamka prihodnjih desetletij: Believe It or Not. Že tedaj je začrtal njeno prepoznavno obliko: pasice z nekaj risbami, opremljenimi z ročno napisano kratko razlago neverjetnosti. Forma se je obdržala vse do današnjih dni.

Ena od objavljenih neverjetnosti je bilo dejstvo, da ZDA nimajo državne himne. To je spodbudilo predsednika Hooverja, da je leta 1931 podpisal zakon, s katerim je uradna ameriška melodija postala skladba The Star-Spangled Banner.

Čeprav je imel za seboj že nekaj izletov, se je Ripley sprva večinoma zanašal na tuje vire. Leta 1922 pa se je podal na svojo prvo pot okoli sveta in zabeležil toliko zanimivosti, da je svoj projekt ob povratku zastavil resneje. Najel je lingvista Norberta Pearlrotha, ki je obvladal enajst jezikov, in je naslednjega pol stoletja deset ur dnevno, na petek in svetek, čepel v njujorški knjižnici. Tam je prebiral knjige ter inozemski tisk, is­kal interesantnosti in preverjal podatke. Je že moral, kajti povpraševanje po Ripleyjevih prispevkih se je po­večalo. New York Globe je leta 1923 resda propadel, a rubrika se je nadaljevala v Evening Postu, nakar je prišla pod okrilje tiskovne agencije. Ta je kariki­rana prirodoslovna in družbena čudesa spravila v več kot 350 ameriških in tujih časopisov. Ripley’s Believe It or Not je pričel žeti svetovno slavo.

Robert Ripley je bil sam po sebi en velik ‘saj ni res, pa je’. Kljub pustolovskemu življenju ni znal ne plavati, ne voziti avta, dasi jih je imel v lasti kar nekaj. Bal se je telefoniranja, najraje se je oblačil v kričeče barvne neskladnosti in oboževal je vse, kar je bilo kitajskega. Imel je zaresno džunko in vča­sih se je podpisal Rip Li.


V živo iz akvarija z morskimi psi

Glavno občilo tistega časa je bilo kajpak dnevno časopisje, vendar se je Ripley preizkusil še na drugih področjih. Izdal je veliko knjižnih kompilacij svojih karikatur, nakar je leta 1930 svoje delovanje razširil na radijske valove. Te je dodobra izkoristil na mnogih odpravah. Med drugim je bil prvi voditelj, ki je v živo poročal prek oceana, prvi, čigar oddajo so simultano prevajali v več jezikov, in takisto prvi, ki se je oglašal iz morskih globin, iz kačje jame ter med skokom s padalom. Do pričetka druge svetovne vojne je obiskal več kot dvesto držav, desetkrat obkrožil zemeljsko oblo in se pofočkal na severni tečaj. Vseeno kakšnih nevarnih peripetij in indianajonesovskih podvigov ni imel. Kot se za svetovnega popotnika spodobi, je določil lastnih sedem čudes: piramide v Gizi, baziliko Svetega Petra v Vatikanu, pagodo Švedogan v Burmi, kitajski zid, indijsko grobnico Tadž Mahal, nabrežje Gangesa in njujorške nebotičnike.
Čeprav je bil Ripley le risar, poročevalec in avanturist ter ne estradnik, je bil na višku svoje slave najbolj priljubljen Američan. Verjevši ali ne, na leto je prejel dva milijona pisem! 170.000 jih je dobil le zaradi zapiska, da Charles Lindbergh ni bil prvi, ki je preletel Atlantik. Nasploh je bilo nejevernežev precej in nekateri so posvetili življenje iskanju neresnic v njegovem pisanju. Toda splošno mnenje je, da je teh komaj kaj, saj si je njegova odzadnja ekipa na vse kriplje prizadevala dvakrat preveriti sleherni navedek. Ripley je rad povedal, da je gotovo človek, ki so ga največkrat oz­na­či­li za lažnivca. Domiselno se nikoli ni zagovarjal drugače kot s stavkom “Verjemi ali ne.”

Na Ripley.com je vsak dan sveža dozica zanimivosti. Tele so priobčili ob stoletnici potopa Titanica.
Ripley je bil tudi pra-mythbuster, saj je pojasnil veliko zmot, neresnic in laži iz preteklosti. Med ostalim je imel v zbirki mumificirano morsko deklico, ki so jo v 19. stoletju senzacionalno razkazovali po sejmih. V resnici je šlo za po­na­re­dek iz posušene opice in ribjega okostja.

Z mnogih poti pa Ripley ni prinesel le brezštevilnih izkušenj in dokumentiranih nenavadnosti, marveč takisto tone otipljivega materiala, od živalskih okostij prek domorodskih orožij do zgodovinskih artefaktov. Temu primerno je bilo njegovo domovanje na otoku Bion (Believe It or Not) lučaj od Long Islanda. Gostje niso mogli prehvaliti prostorov z eksotičnimi eksponati, katerih krona je bil nagačen sedemmetrski piton nad mizo v jedilnici. Ker je bil podjeten, je Robert pri­čel z rednimi razstavami svojih spominkov na sejmih širom države. Zraven je povabil mnoge domače ‘dosež­karje’, denimo človeka, ki je obrnil glavo za 180 sto­pinj, in nekoga drugega, ki je v usta spravil žogico za baseball ter zraven pel.
Med vojno je Ripley prekinil potovanja in se osredotočil na dobrodelnost, takoj po koncu pa je spet pričel delati s polno paro. Zagledal se je v novo, obetavno občilo – televizijo. Čeprav so imela televizor le redka gospodinjstva, je leta 1949 pričel z redno oddajo. Na žalost pa njegovo telo ni bilo kos neprestanim izzivom in delu. Med živim oddajanjem trinajste epizode, med poročilom o vojaški pogrebni žalostinki, je doživel srčno kap in umrl v bolnišnici nekaj dni kasneje, 27. maja 1949, star 58 let. Pokopali so ga v rodni Santa Rosi v Kaliforniji.

Ripley je bil tisti, ki je v svetu predstavil skrivnostno amazonsko pleme Jivaro, ki glave sovražnikov spremenijo v okraske velikosti pomaranče. Hotel je spoznati tedaj še nejasen postopek gačenja, a si je premislil, ko izvedel zgodbo o nekem nemškega avanturistu. Le-ta je imel namreč podobno nakano in se je podal v neraziskano džunglo Ekvadorja. Čez nekaj mesecev se je na trgu spominkov pojavila belska glava s svetlimi lasmi in brki.
Med drugimi je leta 1939 Ripleyjevo rubriko povzel legendarni jugoslovanski Politikin zabavnik, ki jo je v prevodu ‘Saj ni res … pa je’ pol stoletja objavljal na drugi strani. Hkrati je bila to edina pojavnost njegovih zapisov v slovenščini, saj jih ni povzela nobena druga periodika, pa tudi knjig niso prevedli.


Bogata zapuščina skrčenih glav

Ripley, čeprav kratko poročen, ni imel naslednikov. Po smrti je šlo njegovo otipljivo imetje eno pot, pravice do imena oziroma rubrike in oddaje pa drugo. Pri slednjih je imel nekaj niti v rokah Robertov brat, vendar se v poslu ni izkazal, zato je izstopil. Srečoma so imeli lastniki glave na pravih mestih, zato so celotno dediščino kmalu združili pod eno streho, ki jo danes predstavlja podjetje Ripley Enterprises. Ves ta čas rub­­­rika seveda ni jenjala. Moštvo raziskovalcev in risarjev je pod vodstvom neutrudnega Norberta Pearlrotha delala dalje. Dotični prvi in najbolj zvesti Ripleyjev sodelavec se je upokojil šele leta 1975. Žalostno dejstvo pri tem je, da kljub svojemu trudu ni bil nikjer izpostav­ljen, niti ne deležen nobenih tantiem.

Tole je najbolj sporen, a resničen Ripleyjev fakt. Malo znano je, da sta prva v eni potezi preskočila Atlantik angleška pilota leta 1919, čemur je sledil prelet nemškega cepelina s polno posadko. Nevedni ameriški domoljubi so šli zaradi razvrednotenja Lindbergha na okope. (Tič kivi pa ne le, da nima peruti, je kosmat in za tamale skrbi samec.)

Kar se je pred triindevetdesetimi leti spočelo kot popestritveno mašilo med časopisnimi stolpci, je postala najdlje trajajoča in najbolj razširjena časopisna rub­rika na svetu. A Ripleyjev svet je dandanes še veliko več. Pod njegovo značko je poleg brez števila knjig, oddaj in filmov še okoli osemdeset različnih atrakcij po vsem svetu. Sem sodijo akvariji, hiše strahov in čudolišča (odditoriumi), kakor je je Ripley poimenoval svoje začasne razstave. Ta razstavišča nenavad­nosti so vpadljiva že navzven, saj so pročelja navidezne ruševine, ladja, podrta stolpnica, tempelj in slično. V notranjosti pa obiskovalca čaka privlačna zbirka vseh sort zanimivosti: originalna Ripleyjeva roba, recimo skrčene glave in njegovi avtorski zapisi, historični predmeti, kakršen je edini popoln oklep bojnega indijskega slona, igre narave v stilu dvoglavih backov, voščene lutke, optične prevare in res veliko neverjetnih modernih kreacij, kot sta Jezus iz toasta in Jimi Hendrix iz kasetnega traku. Veliko reči je interaktivnih, kar le še poveča privlak. Na žalost so pred kratkim zaprli nam najbolj dosegljiv muzej v Londonu. V Evropi so ta hip trije: v angleškem Blackpoolu, v Amsterdamu in v Kobenhavnu.

Glede na multimedijskost delovanja bi Ripley gotovo želel tudi računalniško igro. In jo je leta 1995 tudi dobil. To je bila pustolovščina The Riddle of Master Lu, ki jo je izdelala ekipa Sanctuary Woods. Kot veliki raziskovalec smo potovali na mnogotere eksotične lokacije, osrednja nit pa je vlekla na Kitajsko. Špil je bil dober in je bil v Jokerju 29 ocenjen z 79.

Kljub padcu vrednosti znanja in instantnemu pretoku informacij Ripley vedoželjneže še vedno preseneča ter navdihuje. Enostavčne navedbe, ki pod njegovim imenom izhajajo vsakodnevno v več kot dvesto edicijah in na spletu, resda niso prav koristne, saj predstav­ljajo le drobce podatkov brez širše slike. A štejeta njiho­va starošolska predstavitev in raznolikost povedanega. Le kako bi drugače izvedeli za nekega Dennisa Malona, ki je prepisal Moby Dicka na šest rolic toaletnega papirja? Da skoraj desetino našega dednega zapisa predstavljajo koščki virusov, ki so napad­li naše prednike? Da na Angleškem prirejajo paintball, v katerega je vključen tank? In da se je letos v Srbiji skotila vijolična krava? Uganite, kako tam kličejo Ripleyjevo rubriko? Majke mi! (Hec, slednje ni res!)

Voščene lutke največjih, najdebelejših, najbolj gr­dih in najbolj kuščarjevskih ljudi, originalni protivampirski set, kakršen je bil naprodaj v 19. stolet­ju, stotine ripleyjevskih narisanih neverjetnosti in og­romno izdelkov ljudi s preveč časa, recimo filmski plakati, ki so ’narisani’ iz celotnega scenarija, portreti znanih ljudi iz bonbonov, otroških žebljič­kov, makaronov in vžigalic … vse to je pisani Ripleyjev svet, ki si ga je mogoče ogledati v odditoriumih.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja