Kakšna je razlika med suniti in šiiti?

LordFebo pove nekaj splošno izobraževalnih besed v imenu Alaha, najbolj usmiljenega, in upa, da si ne prisluži fatve.

Cerkve niso od boga. So človeške ustanove, ki igrajo po človekovih pravilih, ta pa vključujejo željo po mo­či. Od pamtiveka imajo božji predstavniki vpliv na ljudstvo, zato so apetiti po duhovnem vodenju stari to­­liko kot verovanja sama. Enako dolgo trajajo spori, čigav bogec ima najdaljšo brado ali največje kladivo. Oziroma kako mu je sploh ime. Ko se gmajna na kraju ukloni ali sporazume, prične nekdo slejkoprej vleči na svojo stran, pri čemer politične razloge kajpakda zakrije s teološkimi argumenti. ^e ima le drobec sledil­­cev, nastane sekta, drugače pa pride do verskega razkola, iz grščine poimenovanega šizma. V krščanst­vu se je to zgodilo z odcepitvijo bizantinske pravoslav­ne cerkve v enajstem stoletju in z ustanovitvijo protestantske veje v šestnajstem. Ker se s tem moč eni st­rani zmanjša, zaradi razhoda vedno teče kri – takrat in še stoletja kasneje, zakajti človeška neumnost in vladohlepnost sta brezdanji. In ni ga bolj s krvjo pre­že­tega nestrinjanja o istem bogu, kot je med sunitskimi in šiitskimi muslimani.
Islam, ki pomeni pokorščino, je štartal okoli leta 610, ko je Mohameda (naj njegova duša počiva v miru), pastirja iz Meke, obiskal angel Gabrijel. Nebeški sel mu je med drugim velel oznanjanje enega samega boga, kar je bila zvita poteza. Ljudje so že tedaj častili Alaha, oblikovanega po judovskem in krščanskem izročilu, a le kot šefa širšega panteona. Bogov, boginj in malikov je bila celo vrsta in vsako pleme si je religijo razlagalo po svoje. Mohamed (Bog ga blagoslovi) je poslanstvo vzel resno. Najprej je v ‘pokorščino’ pre­pričal rojstni kraj, nato sosednjo Medino in kljub mnogim nasprotnikom naposled združil arabsko ljudst­vo pod enega samega boga. Pri tem mu je pomagal tudi Gabrijel, ki mu je za hitro premikanje posodil svojega krilatega žrebca Buraka. Toda ob vseh službenih poteh, pisanju sur za sveto knjigo in kakšnih ducat že­nah je bivši kamelji gonič pozabil sestaviti oporoko. Ko je leta 632 umrl, je nastala težava nasledstva.
Preroku najbližji je bil bratranec in prvi učenec Ali, ki je obenem omožil njegovo hči Fatimo. A medtem ko je ožja žlahta pripravljala pogreb, je peščica drugih v zahrbtju za kalifa imenovala Abuja Bakra, fotra žene Ajše. Abu je kmalu umrl, ali Ali je vnovič izvisel in nato še dvakrat. Ko je šel po dvainsedemdeset devic še četrti nepravi naslednik, je Alijeva šia (v prevodu st­ran­ka) v Medini razglasila svojega prvaka za edinega pravega kalifa. To pa ni bilo pogodu Mečanom, zato sta se sveta kraja spopadla v znameniti kamelji bitki. (Niso se borili na grbavkah, marveč je ime simbolno: kamelo je namreč jahala Ajša in ko je žival padla, se je boj končal.) Ali je sicer slavil, ali tudi njegovo kalifovanje je bilo kratkotrajno, saj je podlegel zastrupljenemu ašašinovemu bodalu. Iz rokava. Majke mi! Zdaj so prestol terjali na dveh koncih, tisti po prvotni liniji, odtihmal imenovani suniti (suna – predpis), in Alijevi nas­ledniki šiiti. Potem so prvi ubili Alijevega sina Huseina, torej Mohamedovega (naj bo Božji mir z njim) vnuka, in možnosti za mirno spravo ni bilo več. Pri­če­la se je medmuslimanska vojna, ki traja vse do danes.

Če nisi postopal po Iranu, je malo verjetno, da si kdaj videl šiitsko mošejo. Naša bo seveda sunitska.

Šiitov, ki zagovarjajo verske voditelje iz Mohamedove (blagoslovljeno bodi njegovo ime) krvne linije, je kakš­na desetina. Prevlado imajo v Iranu, Iraku in Azer­bajdžanu, medtem ko večinski delež muslimanov, naj gre za Arabca, Bosanca ali Afričana, pred­stav­ljajo suniti. Čeprav je veliko robnih razlik v bogoslužju in šegah, je temeljno verovanje obeh skupin enako. Vsi berejo Koran in priznavajo pet stebrov islama, od večkratne molitve prek postnega meseca ramadana do hadža, romanja v Meko. Mnogo sodobnih, razumskih vernikov zato ne mara za zgodovinske loč­nice in se sploh ne opredeljuje. V manj zadrgnjenih skupnostih so tudi medsebojne poroke in molitve v skupnih mošejah nekaj normalnega. Žal pa razlike v svoj prid izrabljajo duhovniki in politiki, ki manipulirajo s črko postave. Savdska Arabija in Iran sta zavoljo razdora v prazgodovini ves čas v hladni vojni, saj se ima vsaka država za pravi center islama. Prav tako je bil to razlog za iraško-iransko vojno, ko se je sunitski Sadam Husein zbal sosednje islamske revolucije, ki je ustoličila šiitske ajatole.
V številnih deželah, zlasti v arabskih, so šiiti manjvredni, kar občutijo tako tam živeče manjšine kot romarji ob hadžu. Nekateri sunitski muftiji gredo celo tako daleč, da šiite smatrajo za krivoverce. Še del slovenske muslimanske skupnosti jih jasno označuje za “laž­ni­ve blazneže, ki izničujejo osnovo islamske vere” (Islam.si). Ob takem hujskaštvu in pranju možganov preprostega, pobožnega ljudstva ni čudno, da se sunitski skrajneži v iskanju raja že desetletja razstreljujejo po šiitskih džamijah. Vsa sodobna teroristična dejanja od 9/11 prek Madrida in Tunisa do Pariza pravzaprav pripadajo džihadističnim sunitskim ločinam, kakršni so vahabiti. Od tod izhajajo Al Kajda, talibani, Boko Haram in ISIS. Edina omembe vredna šiitska tovrstna organizacija je Hezbolah, ki je bila bombaško aktivna v osemdesetih. Toda njihovi motivi so bili st­ro­go politični oziroma protižidovski.
Pred leti je bilo precej pozivov k poenotenju. Sestajali so se najvišji islamski učenjaki in objemala sta se celo savdski kralj Abdulah ter iranski predsednik Ahmadinedžad. Vsi so se strinjali, da votli spor deli in šibi muslimanski svet, kar pridoma izrabljajo notranji in zunanji neprijatelji. Toda očitno je vrag uspešnejši, kajti še nikoli ni bližnjevzhodni verski fanatizem povz­ro­čal toliko gorja kot ravno te dni. In razlogi zanj so se pričeli dobesedno, še preden se je Mohamedovo (naj mu nikoli ne zmanjka oliv in dateljnov) truplo dobro ohladilo. Sirski predsednik Bashar al-Assad je nam­reč šiit, prav tako novi iraški režim, medtem ko so uporniki in borci Isisa suniti. Le da se na Levantu tepe in vmešava toliko strani, da zunanjemu opazovalcu sploh ni več jasno, kdo kam paše. Dogodek, ki je slaboumno oklican za arabsko pomlad, je sektaštvo le še poglobil in kreganje okoli upravičenosti prvih kalifov je gorko kot pred tisoč in še nekaj leti.
Krščanstvo ima takisto veliko krvi na rokah in “ker je Bog tako hotel,” so šli v zagroblje mnogi heretiki, od živozažganih katarov do celotnih židovskih enklav. Tudi kak praslovenec jih je fasal, ko se je s Perunom na ustnah upiral pokristjanjevanju. Vseeno pa se je Je­zusova beseda zvečine širila na miroljuben način, saj prerok ni maral za nasilje. Islam je po drugi plati puščal kri že za časa porajanja, nakar so ga Arabci z ognjem in mečem ponesli na vse strani neba. In ko jim je oboje pošlo, so štafeto in metode prevzeli Turki. Današnja oblika poskusa vzpostavitve novega kalifata torej ni nič novega in kot dvakrat poprej je cilj Evrabija. Koran sicer na več mestih veli, da je jemanje življenj greh, vendar pri tem pušča nekaj svobode, recimo v primeru maščevanja in nespoštovanja postave. Nekateri kleriki so iz tega izpeljali, da kdor poln pulfra in kugellagerjev uleti med ruljo, ne stori samomora in umora, marveč je mučenik za prerokovo oz­nanilo. “Kdor se ne pokorava Alahu in njegovemu poslancu, mu bo Alah dal, da vstopi v Ogenj.” (4-13) Če pri tem padajo krivoverne glave iz lastnih vrst, bodo dojke deviškega zbora ob sodnem dnevu še bolj jed­re.
Sleherni musliman nima tako radikalnih idej. A dovolj je peščica najbolj čezlesnih, ki nam pretirano krojijo življenje. Na to ima demonizirani Zahod v resnici malo vpliva. Njihova tarča je vsakdo, ki si drzne pomisliti drugače, zagovarjati enakost žensk ali zanikati prve štiri kalife. Dasi ne izničujem Stvarnika, bi bil na njegovem mestu vesel vseh ateistov. Ti nimajo zamer zoper Davida, Judeža ali Alija, zato se v imenu nebeš­­kih ciljev ne zapletajo v nesmiselne spopade. Pota Gospodova so mnogo bolj razumljiva od človeških zablod.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja