Kaj je damaščansko jeklo?

Človek je železovo rudo odkril pred več kot štiri tisoč leti, vendar posebne koristi od nje dolgo ni imel. Železo se namreč tali pri okoli 1500 stopnjah Celzija, česar na navadnih ognjiščih, v kakršnih so takrat obdelovali kositer in baker, ni bilo moč doseči. Temu nasprotujoč podatek je, da so v zelo starih egipčanskih grobnicah našli železne artefakte. A ti niso nastali s topljenjem rude, marveč z oblikovanjem že udejanjene kovinske zmesi, ki so jo na Zemljo prinesli asteroidi. Egip­čani so imeli dobesedno izvenzemeljske meče. Šele ko so iznašli fužino na vpihovanje zraka, kar je omogočilo večjo vročino, se je lahko pričela železna doba. Najbolj napredna ljudstva so vanjo vstopila okoli tisoč let pred Kristusom. Rudo so talili z ogljem, ki je nase vezal kisik in ga izločil v obliki CO2, s čimer so dobili železo z veliko primešanega ogljika. Tak material ni bil posebno koven, saj se je drobil. Zato so kovači pogruntali, da lahko storijo obratno in karbonizacijo nižajo z naknadnim dodajanjem kisika. Tako so ust­varili jeklo, uravnoteženo zlitino z okoli dvema odstot­koma ogljika.

Tipičen vzorec damaščanskega jekla, ki spominja na lesne­­ga, ni dizajn, marveč posledica zlivanja različnih jekel. Jedkanje te krivulje le še poudari.

Najboljše jeklo so v starem veku izdelovali v Indiji in na Šrilanki. Tam so izumili talilnice z naprednim prezračevalnim sistemom, v katerega so lovili stalen monsunski veter. S tem so dosegli zelo visoko temperaturo, za nameček pa je njihova železova ruda vsebovala nekatere redke zemlje, kot je vanadij, ki so ma­terial okrepile. Njihovo jeklo je postalo znamenito in je potovalo na vse konce poznanega sveta: na Kitajsko, na Bližnji vzhod in v Rim. Še Aleksander Veliki se je s pohoda vrnil s polnim vozom odlične zlitine. Ko je rezultat indijskega plavžarstva dosegel Perzijo, so ga mojstrski kovači v Damasku dvignili na novo raven. Njihove sablje so postale prepoznavne po zna­čil­nem organskem vzorcu, ki ga je dalo nehomogeno jeklo, in so tekom srednjega veka veljale za nadmočne. Zaradi trpežnosti in ostrine so pridobile nič manj kot bajeslov­ne lastnosti. Z njimi naj bi Mohamedanci rezali skozi oklepe križarjev kot skozi maslo in magično Saladinovo orožje je vzelo pogum celo Rihar­du Levjesrčnemu. Kasneje se je govorilo, da táko rezilo gladko preseka puškino cev.
Na famo o damaščanskem jeklu je vplivala evropska romantična navdušenost nad vsem orientalskim, domišljijo pa je takisto buril skrivnostni proces izdelovanja. Ta se je stoletja prenašal od mojstra do vajenca in ga ni najti ne v arabskih ne v zahodnih zapisih. Ko je obrt v 17. stoletju jenjala, je receptura za vedno umrla, kar je materialu le še povečalo mitskost. Vseeno pa je v legendi o silni kakovosti nekaj resnice. Mikroskopske raziskave so pokazale, da struktura kovine vsebuje ogljikove nanocevke, slične onim, ki tvorijo ultratrpežne karbonske materiale. Ali so k nastanku botrovale primesi v rudi, posebno oglje ali kaljenje v zmajevem ognju, se sodobni kovači trudijo pogruntati že lep čas. Pri nas se s tem področjem ukvarja kovačija Krmelj v okolici Škofje Loke. Do neke mere jim uspeva poustvariti izdelke, kakršne so kovali v Leventu pred tisočletjem. Toda četudi je sodobno jeklo jasno mnogo boljše v vseh pogledih, skrivnost sirske obrti ni docela razjasnjena. 
Še popkulturna referenca: damaščansko jeklo je dalo Georgu Martinu idejo za valyrijsko jeklo. Ta ima enake lastnosti, vzorec in izumrlo tajinstveno pridobivanje.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja