Evel Knievel, Drznik

Superjunaška oprava, bleščeč motocikel, neustrašen pogled, pred njim pa ognjen obroč, rjoveči tigri in trije delujoči helikopterji. LordFebo predstavi znamenitega drzneža iz nekega drugega časa, ki je za spektakel tvegal življenje in si lomil kosti.
Londonski stadion Wembley je bil 26. maja 1975 nabito poln. A ni šlo ne za no­gometni derbi, ne za koncert, kajti sredi zelenice je eden ob drugemu stalo trinajst avtobusov, priprav­ljenih, da jih preskoči največji daredevil tistega časa – ne­ustrašni Evel Knievel. Devetdeset tisoč ljudi, znatno več, kot je bilo sedišč, je zadrževalo dih, ko se je 37-letni ameriški motorist, odet v zaš­čitni mod­ro-bel kombinezon z zvezdami, zapodil po rampi. Na odsko­čišču je harley-davidson dosegel 140 kilometrov na uro in elegantno poletel čez rdeče strehe. Kazalo je, da bo skok, s katerim je Evel otvarjal evropsko turnejo, uspel.

Zlobni Knievel
Evel se je rodil kot Robert oziroma Bobby Knievel leta 1938 v kraju Butte v Montani. V trike z motorji se je zaljubil, ko si je kot osemletnik ogledal nek potujoči cirkus, in odtlej se je pri bicikliranju vselej dvigal na zadnje kolo ali poskakoval. Enako je počel s prvim mopedom, ki si ga je prislužil v lokalnem rudniku. Ta objestnost ga je nato stala službe, saj je pri početju vragolij z bag­rom presekal glavni mestni daljnovod. Kot brezdelnež se je potem pogosto znašel v težavah, zaradi česar je naposled pristal v zaporu. Arestantski detajl ga je zaznamoval za vse življenje. Celico si je namreč delil z nekim Knoflom in ječar ju je posrečeno klical Awful Knofel in Evil Knievel. Ime se je Bobbyja prijelo in poslej se je tudi sam tako predstavljal, le da je zavoljo manjše zlohotnosti zamenjal črko.
V mladosti se je Evel ukvarjal z marsičim. Bil je igralec hokeja, skakalec v višino, jezdec na rodeu, akrobatski smučar, lovec, ribič in srednje uspešen motodirkač. V zgodnjih šestdesetih je v rodnem kraju odprl štacuno s hondami, a posel ni šel. Ker je takrat že imel familijo, je potreboval denar, zato je prišel na zamisel o kaskaderski predstavi. Izdelal je plakate, organiziral dogodek, nagovoril množico, se s hondo nekajkrat zapeljal po zadnjem kolesu in nato uspešno preskočil nekajmetrsko škatlo klopotač. S tem dogodkom se je leta 1965 pričela dvanajstletna Evelova kariera nastopaštva, v kateri je zabeležil skoraj tristo predstav in postal legenda.

Evel je od klopotač prešel na skakanje čez avtomobile in avtobuse, pogosto pa je letel tudi čez kakšne objekte, zlasti ob otvoritvah in promocijah.

Čez avte za ceno kosti
Da bi se ločil od mnogih sličnih zabavljačev, ki so preskakovali kače, krave, pume in bazene z vodo, je pričel nastavljati avtomobile. Zamisel se je izkazala za dobro reklamno potezo, vendar se je kmalu pričelo pretiravanje, saj se je publika že videnega hitro naveličala. Z neprestanim povečevanjem razdalje so prišle nesreče. Pri trinajstem avtomobilu se je prvikrat orenk polomil, kar pa se je izkazalo za dobro promocijo. Ko jih je preskočil šestnajst, je že izstopal in zanimanje so pričele kazati vseameriške TV-postaje.
Prvo nacionalno prepoznavnost je pridobil z vegaškim nastopom, ko je prepričal lastnike hotela Caesars Palace, da 1. januarja 1968 preskoči njihovo fontano. 40-metrski letalni projekt se ni posrečil, saj je zaradi prenizke hitrosti Evel z zadnjim kolesom zadel doskočno rampo. Sunek mu je iztrgal krmilo iz rok, naredil je salto in pristal z zlomljeno medenico, stegnenico, kolkom, zapestjem ter obema gležnjema. Po mesecu dni se je zbudil iz kome slaven. Mreža ABC, ki je prej zavrnila poročanje dogodka v živo, je bila za objavo posnetkov pripravljena plačati trikratno ceno.

Prvi velik skok je bil čez vodomet v Las Vegasu, a se mu ni posrečil in lep čas je bil v mavcu. Nikoli v življenju pa ni padel v zraku, vedno le ob pristanku.

Čeprav so zdravniki drzniku napovedali življenje na berglah, je Evel že čez pet mesecev preskakoval petnajst fordov mustangov in si vnovič zlomil nogo. Tri tedne kasneje je polet ponovil, tokrat srečno. Njegova kariera se je strmo vzpenjala in zaživel je kot prvoraz­redni zvezdnik. Skakal je vsak teden, včasih je padel, a ustavila ga ni nobena nesreča. Javnost je bila nad karizmatičnim motoristom, ki je v svojih nagovorih svaril pred drogami, zapovedoval čelado in žugal komunizmu, navdušena. V prepoznavni elvisovski obleki z velikimi krajci, V-izrezom in zvezdami je bil Evel Knievel resnični Kapitan Amerika.

Evel Knievel je bil zaresni neuničljiv superjunak. Imel je vpadljivo opravo in redno je izzival smrt ter se rogal medi­cini, ki ga je v napovedih vsakič prizemljila, a se je vselej pobral. Svoje ime je dob­ro unovčil tudi za licenčno robo, najsi je šlo za bicikle z njegovim prepoznavnim vzorcem ali igrače in figurice. Imel je tudi lasten strip. Le z zavarovalnicami se ni razumel, kajti pogodbo mu je odrekel celo Lloyd.


Potnik v raketi 
Na krilih slave je razmišljal o drznosti, s katero se ne bi mogel primerjati noben dotedanji dosežek: hotel je preskočiti Veliki kanjon. Ker je šlo za narodni park, se je moral pogajati z ministrstvom, a dovoljenja ni dobil. Zato je junak poiskal podoben kraj, Snake River Canyon v Idahu. Sprva je želel čez 400 metrov široko rečno dolino poleteti z motorjem z raketnim pogonom. Za projekt je najel letalske konstruktorje, ki so ga prepričali v namensko vozilo. Da bi ohranili Evelovo pripadnost kolesom, so ga poimenovali skycycle X-2, dasi je šlo za raketo. Delovala je na parni pogon, torej na potisk stisnjene segrete vode. Čeprav so v promocijske namene omenjali sodelovanje z Nasinim inženirjem, se nek sodelavec takole spominja tistih dni: “Iz odpadnega železja smo izdelali domači kos dreka, kakršnega bi znala na dvorišču sestaviti druš­čina brihtnih mulcev s pomočjo enciklopedije Brittanice.”
Celo Evel, ki je sicer zaradi projekta prišel na prve strani časopisov, je podvomil v podvig in mu pripisal polovične možnosti za uspeh. Na vprašanje, zakaj to počne, je odgovoril: “Ker sem Evel Knievel. Kdor me hoče ustaviti, me bo moral sestreliti!” Zato je 8. septembra 1974 pred milijoni gledalcev navidez brez st­rahu zlezel v nebocikel. A publika ni vedela, da so raketo preizkusili le dvakrat, obakrat neuspešno. Tak­isto se je malokdo zavedal, da je bil norec v njej zgolj potnik, saj ni imel nikakršne možnosti nadzora. Ko je pritisnil gumb, se je sprostil pritisk supervroče stisnjene vode iz 200-litrskega rezervoarja in raketa je že na zaletišču drvela s tristo kilometri na uro. Po izračunih bi bila končna hitrost okoli šeststo, kar bi izstrelek dvignilo sedemsto metro visoko. Nato bi se samodejno odprlo padalo in leteča cigara bi se z nosom naprej spustila proti tlom.

Prvi nebocikel je bil v raketo ob­le­čeni motor (zgoraj), vendar so nato raje iz­delali zaresno raketo. Preskok kanjona s parno raketo se resda ni pos­re­čil, vendar je imel Evel pri tem najbolj norem pod­­vi­gu daleč največ sre­če. Jamstva za uspeh ni bilo in bil je pravzaprav testna lutka, saj bi zadevo lahko razneslo, lahko bi se zasukala v zraku, lahko bi ji zmanjkalo moči in bi str­moglavila v vodo … Kako je izstrelitev potekala, poglejte na YouTubu. Spo­­daj pa je ostanek rakete, ki je na ogled v muzeju. Lepo je viden speštan nos.

Na žalost se predvidevanja niso uresničila oziroma je zatajila čista banalnost. Padalo se je namreč aktiviralo kmalu po izstrelitvi. Raketa je počasi padla v kanjon, pri čemer je imel Evel neznansko srečo, da jo je veter potisnil nazaj na breg. Če bi namreč padel v reko, bi zagotovo utonil, kajti v dolini ni bilo reševalcev, kapsula pa ni bila narejena za reševanje iz vode. Za ponovni poskus ni bilo ne denarja, ne zanimanja. Če­prav je imel še mnogo skrajnih idej, recimo podoben prelet Mississippija in skok z ene njujorške stolpnice na drugo, je raje nadaljeval s cenejšim preskakovanjem avtomobilov.

Rekordi in konec kariere
Sredi sedemdesetih je bil Evel na višku slave in reden gost revije Sports Illustrated ter programa Wide World of Sports, dveh najmočnejših športnih medijev. Zadnji gladiator, kakor so ga imenovali, je hotel svojo blagov­no znamko unovčiti še izven ZDA, zato se je leta 1975 odpravil na evropsko turnejo. Na londonskem stadionu ga je pričakala najštevilnejša množica dotlej, ampak kar naj bi bila uvodna predstava, je bila edina. Vedno znova se je izkazalo, da tistikratni motocikli niso bili narejeni za skakanje, zlasti ne težki in togi harley-davidsoni. Evel je sicer preletel trinajsterico avtobusov in pristal na klančini, vendar je zaradi slabega vzmetenja, ki je zadek odbilo v zrak, izgubil nadzor ter grdo padel. Kljub vnovič zdrobljeni medenici je odklonil nosila in z besedami “Vstopil sem peš, odšel bom peš!” prizorišče zapustil na nogah.

Prizori so z neposrečene londonske predstave, ki jo tako kot vse ostale večje dosežke poglejte na YouTubu.

Četudi se je po nesreči javno pridušal, da je z njegovim kaskaderstvom konec, je istega leta v Ohiu ponovil izziv z avtobusi, a je dodal štirinajstega. Ne le, da je bil skok popoln, prenos podviga je zabeležil najvišjo gledanost v zgodovini ameriške televizije, rekordnih štirideset metrov in pol pa je ostalo nedoseženih vse do leta 1999!
Neštetokrat polomljeni, še zmerom delujoči Evel Knievel je spoznal, da je dejansko čas za upokojitev. Toda čez noč se adrenalinu, ki ga je držal pokonci dve desetletji, ni mogel odpovedati. Zato je skakal še naprej, le na krajše razdalje. Za dokončno slovo je leta 1976 planiral skok čez akvarij z morskimi psi, ki so bili tedaj zaradi aktualnega filma Žrelo v središču pozornosti. Poslovilni projekt se ni izšel, kajti zaradi nesreče na vaji je drznost odpovedal. Tedaj si je za spomin poslednjič polomil obe roki, s čimer se je pod črto nabralo 433 kostolomov. S tem se je vpisal v Guinnessovo knjigo rekordov.

Knievel junior
Zaključek kariere je obeležila črna pika, ki je drzneža stala denarja in ugleda. Leta 1977 je nekdo izdal knjigo o njem in par navedb je Evela tako zjezilo, da je šel do avtorja in ga resno pretepel s kovinskim kijem. Sodišče ga je obsodilo na šest mesecev zapora in mu naložilo trinajst milijonov odškodnine. Za nameček so mu sponzorji zaradi dogodka obrnili hrbet, zaradi če­sar je kaskader bankrotiral.
Po odsluženi kazni se je Evel pridružil sinu Robbieju, ki je šel po očetovih stopinjah in v isti maniri prirejal motociklistične šove. Pravzaprav je tako občudoval fotra, da je bil oblečen v enak pajac in je celo ponav­ljal izzive. Zaradi podobnosti je mnogo juniorjevih fotografij pripisanih Evelu. Tako je denimo uspešno poletel nad nes­reč­­nim vodnjakom v Las Vegasu in za povrhu presko­čil obronek Velikega Kanjona, ki je v lasti indijancev. Načrto­val je tudi ponovitev izstrelitve čez Kačjo reko in šestnajst avtobusov na Wembleyju, vendar namere ni izpolnil. Evel pa ni več skakal, edinole po zadnjem kolesu se je fural in vodil sinove predstave. Kljub temu, da je Robbie izvedel tristo skokov in postavil dvajset rekordov, je njegova slava v primerjavi z Evelovo zanemarljiva. Časi so se spremenili, početje je zaradi boljših motorjev postalo manj skrajno oziroma se ga je lotevalo čedalje več ubrisancev, poleg tega je preredko padel. Ob­či­la in publika pač zahtevajo kri!

Top Gearov Richard Hammond je z opazno ope­ša­nim Evelom posnel oddajo le nekaj mesecev pred njegovo smrtjo. Na Tubi je zaradi BBCjevega te­že­nja ni, jo je pa moč najti na drugih straneh.


Legenda živi
Evel poškodbam navzlic ni imel pretiranih težav z gibanjem niti na stara leta. Težave so mu delali notranji organi. Ledvica so mu uspešno presadili, izdala pa so ga pljuča. Superman je umrl leta 2007 v rojstnem Buttu, star 69 let. Tam v spomin na častnega meš­ča­na vsakega julija organizirajo adrenalinski festival Evel Knievel Days.
Čeprav dandanes številni najstniški adrenalinski motokrosisti počnejo v zraku figure, ki so bile pred štiridesetimi leti neverjetne, se z Evelom ne morejo meriti po drznosti. Res je, da so gibčnejši in da bolje obvladajo stroj. Prav tako so bolj premišljeni, saj vadijo v bazenih s peno, doskočišča so iz zemlje, motocikli lahki ter mehki, zaščitna oprema pa je prav tako močno napredovala. Toda ravno to, da je skakal s povsem neprimernimi mopedi, ki so omogočali malo kontrole, in pristajal na trdih rampah, je Evela naredilo za pravega in edinega daredevila. Njegovo ime je zato z zlatimi črkami vpisalo v anale več generacij in zasluži si, da se ga še nekaj časa ne pozabi!

Voščeni Evel mi je v Vegaškem Madam Tussauds pustil zajahati harleyja XR-750, s katerim se je najbolj proslavil. To je bil spidvejski motocikel, po današnjih standardih docela neprimeren za skakalne akrobacije. Če­prav je fural nortona, triumpha in hondo, je najbolje sodeloval s Harley-Davidsonom. Zato je podjetje s pomočjo Evelove hčerke v Milwaukeeju postavilo muzej.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja