Bakrena džezva kave

Ob izidu Razodetja, novega poglavja v nizu Ašašinovega prepričanja, vedežni LordFebo časoplovno odpotuje v eno bolj slikovitih evropskih mest. Tam sede na mogočno obzidje in tisočletje opazuje, kako se ducati narodov neuspešno zaganjajo vanj. Naposled ga z njega sklati četrttonski kamen iz gromozanskega kanona. Poročevalec se preobleče v hlače hlamudrače, si nadene fes in pozdravi novega efendija.

Bakrena džezva kave
Vsak dom jo ima, pa nihče sploh ne ve,
da turkom zahvala za besede tri gre.

Istanbul, slikovita metropola, popisana v tokratnem uvodnjaku, je tisoč petsto let krojil evropsko politiko, saj je bil prestolnica treh naj­večjih tocelinskih držav. Nazadnje os­man­s­k­e, ki je pustila pečat tudi na slovenski folklori. Ker se v tem kraju odvijajo aktualne Eziove pustolovščine, in to v času vzpona turških sil, je hiter prelet skozi zgodbo tistega konca umesten.
A zavoljo širše slike jo začnimo v starem veku, ko je Rimski imperij postal prevelik in preveč nemiren za uspešno obvladovanje iz enega mesta. Zato je leta 293 cesar Dioklecijan ozemlje pragmatično razdelil na štiri kose, čemur strokovnjaško pravimo tetrarhija. S tem je dosegel boljšo lokalno politiko, vendar je obenem uvedel mnogo rivalstva med posameznimi upravitelji. Eden takih je bil Konstantin, cesar vzhodnega Sredozemlja, ki se je do leta 324 znebil treh tekmecev in prevzel popolno oblast. Ker mu tedanji sedež v anatolski Nikomediji (današnji Izmit) ni dišal, se je ozrl za novim.
Rim je bil tedaj daleč od svoje stare slave. Bil je prenaseljen, umazan, ogrožen od zunaj in spletkarski navznoter. Zato v tistem času kljub največjosti sploh ni bil cesarsko mesto – to je bil Mediolanum oziroma Milano. Konstantin, prvi krščanski cesar, si v nobenem primeru ni želel nazaj v nemirno, s poganskostjo ter barbarskostjo prežeto Italijo. Namesto tega je novo palačo postavil na temeljih grškega mesta Bizanc, katerega strateška lega na prehodu Sredozemlja v Črno morje je izkazala že v starih časih.

Grško kolonijo Bizanc je ustanovil Bizas v 7. stoletju pred našim štetjem. Leta 196 so mestece zavzeli Rimljani, ki so med drugim zgradili hipodrom. Osnovnošolska zgodovina uči, da je sedež iz Rima v Bizanc preselil Konstantin, kar pa ni pov­sem res, saj Rim takrat ni bil več prestolnica. Konstantin je bil pomemben tudi kot prvi krščanski cesar in pobudnik milanskega edikta ter prvega nikejskega koncila. Njegovo cesarstvo se je dokončno zaključilo leta 1453.

11. maja 330 je novo, krščansko prestolnico uradno posvetil in jo poimenoval Nova Roma. Čeprav se ime ni prijelo, saj je narod raje uporabljal izraz Constantinopolis, Konstantinovo mesto, se je cesarjeva selitev izkazala za modro. Medtem ko so tuji neotesanci plenili Večno mesto, je Konstantinopel napredoval v gospodarsko, vojaško, politično in kulturno središče dobršnega dela takratnega sveta.

Vzhodni Rim
V zgodovinopisju je ob razpadu Rimskega imperija na zahodni in vzhodni del najbolj pogosta letnica 395. Takrat je namreč umrl zadnji voditelj enotne države, Teodozij, čigar sinova sta nato samostojno prevzela vsak svojo polovico. Teodozijev vnuk Teodozij II. je petdeset let kasneje Konstantinopel utrdil z eno najmogočnejših in najbolj učinkovitih mestnih obramb kjerkoli, znamenitim Teodozijevim obzidjem. Dvojna stena je bila visoka skoraj deset metrov in dolga slabih sedem kilometrov, saj se je vila od Marmanskega morja do Zlatega roga. Okroglih tisoč let je kljubovala katapultom in tribokom številnih obleganj. Veliko njene stare slave je vidne še dandanes.
Leta 476 je Odoaker, najemniški germanski poveljnik rimske vojske na Apeninskem polotoku, izvedel upor, zavzel Rim in ustanovil Italsko kraljestvo, s čimer se je končalo Zahodno rimsko cesarstvo. Barbarska zasedba Italije je trajala do sredine 6. stoletja, ko je vz­hodni cesar Justinijan v želji obnovitve rimske dr­žave vnovič zavzel ogromno ozemlje od Atlantika do Perzijskega zaliva. Kot slavolok svoji vladavini je sezidal baziliko v čast Sveti Modrosti. Od tod njeno današnje grško ime Hagija Sofija oziroma turško Ayasofya. Šlo je za gradbinski dosežek, ki mu po veličastnosti med podobnimi objekti ni bilo para vse do sevilske kated­rale v 16. stoletju!

Največja instanbulska razpoznavnost, Hagija Sofija, ni posvečena sveti Zofki, marveč Sveti (božji) Modrosti. Svojo dolgo in pestro zgodovino je za­če­la kot krščanska cerkev, jo po velikem razkolu na­da­ljevala kot pravoslavna, bila nekaj desetletij rimokatoliška, nato skoraj pol tisočletja muslimans­ka. Od leta 1931 je državni muzej.

V Justinijanovem času je zrasla še ena istanbulska znamenitost, tako imenovana Cisterna bazilika. To je naj­večja od mnogih podzemnih shramb vode, ki je ime dobila po lokaciji pod neko tedanjo cerkvijo. Kolosalni temačni rezervoar ima površino, večjo od nogometnega igrišča, strop prostora pa devet metrov nad tlemi drži gozd 336 marmornih stebrov. Med njimi v eni od nalog poskakuje tudi Ezio.

Bizantinsko cesarstvo
Justinijan je bil zadnji latinsko govoreči vladar, zato po njegovi smrti državo v kronikah omenjajo kot (grš­ko) Bizantinsko cesarstvo. Mimogrede, (Sveto) Rimsko cesarstvo je ponovno vzniknilo leta 800 s Kar­lom Velikim, a ni imelo kaj prida veze z Rimom, saj je šlo za od papeža blagoslovljeno zvezo nemških držav, znano tudi kot prvi rajh.
Justinijanov uspeh je bil kratkotrajen. Najprej je vzhodni Mediteran zajel prvi val odtlej redne kuge, ki je v nekaj letih zdesetkala prebivalstvo. Tej katastrofi je sledil dolg niz slabih vladarjev, ki so se ukvarjali bodisi z lastnimi interesi, bodisi z cerkvenimi neumnostmi, kakršen je bil sto let trajajoč boj proti verskim podobicam – ikonoklazem. Mrak, ki je že zajemal Evropo, je legel tudi na Bospor in grško-rimska kultura je tonila v pozabo.

V Pesmi ledu in ognja George R. R. Martin opisuje skrivnostno ognjico, s katero je Kraljevi pristanek zavdal sovražniku. Podlaga zanjo je bil najbrž grški ogenj, ki so ga iznašli prav v Bizancu in ga s pri­dom preizkušali na arabski vojski v 7. stoletju. Njego­va receptura je bila najbolj varovana državna skrivnost in niti dandanašnji ni docela znana. Verjetno je šlo za mešanico živega apna in petroleja. Samozažigalno zmes so uporabljali v obliki bomb in celo kot nekakšen plamenometalec. Zaradi učinkovitosti je bilo bizantinsko ladjevje več stoletij strah in trepet sovražnikov na morju.

Selitve ljudstev so bile zaradi Hunov iz 5. stoletja v polnem zagonu. Na meje so sprva pritiskali Germani, Slovani in Perzijci, v 8. stoletju so pričeli osvajati Arabci, nato Normani in kasneje še mongolska ter turška plemena. Otepanje na širnih mejah je bilo težavno, čeprav je nekaj svetlih trenutkov vseeno bilo. Enega takih je užil cesar Bazil II., ki je leta 1014 dokončno porazil dvesto let sovražne Bolgare. Legenda pravi, da je zajel 15.000 nasprotnikov in jih oslepil, a pustil eno oko vsakemu stotemu, da so mogli soldatesko vrniti domov. Njihov kralj Samuel je baje to videč na mestu umrl. Prav tako se je Bizanc proslavil z rabo grškega ognja, skrivnostnega zažigalnega orožja. Z njim so bili cel vek nepremagljivi na morju, kar so na lastni zažgani koži večkrat izkusili Arabci in vikingi.
Konstantinoplu so križarji, ki so v Sveti deželi ustvarili nova kraljestva in s tem trgovske poti, sprva dobro deli in pomnožil se je na nekaj stotisoč prebivalcev. A ironično so ravno evropski vitezi, bratje v veri, leta 1204 v svojem četrtem pohodu prvič zasedli bogato, a nepripravljeno mesto. V obliki Latinskega cesarstva so ga imeli v rokah dobrih petdeset let, vendar so bili slabi gospodarji. Ko so Bizantinci iz okoliških krajev svojo prestolnico naposled osvobodili, so jo dobili napol v ruševinah. Ker so Benečani sodelovali s križarji pri uničevanju Konstantinopla, so na račun prišli njihovi trgovski tekmeci Genovežani. Ti so zase vzeli severno stran Zlatega roga, ki so jo poimenovali Galata. Četrt so ogradili z obzidjem, na katerega danes spominja ena najbolj nezgrešljivih istanbulskih znamenitosti. To je Galatski stolp, najvišja točka mesta, kjer se otvori Eziova pustolovščina v mestu.

Konstantinopel azijskega dela ni zajemal. Čeprav so vojske na pohodih naredile pontonske brvi na čolnih čez poldrugi kilometer širok Bospor, so most zg­ra­dili šele leta 1973. V srednjeveško mesto je zajemalo le južni del Zlatega roga, kjer je bilo s treh strani varovano z morjem, na zahodu pa z zidom.

A prav Genovežani so zaslužni za največje gorje v zgodovini Evrope, ki je močno prizadelo že tako shirani Konstantinopel. Na svojih ladjah so namreč s čr­nomorskega Krima v sredozemska pristanišča pripeljali črno smrt, najhujšo pandemijo v zgodovini človeštva. Po ocenah je kuga sredi 14. stoletja na prizadetih območjih vzela od tretjine do polovice prebivalstva. Nekoč bleščeči Bizantinski imperij je bil le bleda senca preteklosti in meje so segale komaj kaj dlje od mestnih zidov. Na duri pa je že lep čas trkal nov, silovit sovražnik …

Turki
Turška nomadska plemena, katerih korenine segajo v Mongolijo, so se čez evroazijske stepe v 7. stoletju za­čela stekati na zahod. Sprva so sprejela nadvlado Bizanca, nakar so se poislamizirala in pričela pritiskati v Anatolijo. Najbolj se je ok­re­pila dinastija Seldžukov, ki je leta 1037 ustanovila sulta­nat s središčem v Perziji, kar je bil povod za prvi kri­žarski pohod. Seldžuke so dobrih dvesto let kasneje po­razili in zavojevali Mongoli. Njihova država je razpadla na manjše emirate in enemu od njih je okoli leta 1300 zavladal Osman Vzvišeni, združitelj Turkov pod isto zastavo, ustanovitelj Osmanskega cesarstva in začetnik ene najdlje trajajočih neprekinjenih dinastij.
Osman je Bizancu vzel celotno Malo Azijo, dočim so njegovi potomci pričeli s pohodi na Balkan. Konstantinopel jim je predstavljal pretrd oreh, zato so skozi 14. stoletje raje bogato plenili po Grčiji in Albaniji. Od takrat izvirajo prvi janičarji, elitna enota turške vojske, ki so jo sestavljali zajeti sužnji in kasneje krš­čans­ki otroci, ki so jih poturčili in izurili. Janičarji so bili prvi primer stalne vojske po propadu Rima.
Prelomni bitki so Turki izvojevali na koncu 14. stoletja in obe sta Evropi v kosti nagnali strah in trepet. Kot prvi večji branik Balkana se je osvajalcu leta 1389 na Vidovdan zoperstavila srbska vojska kneza Lazarja. Toda njegova težka konjenica se ni izkazala proti lahkemu in hitremu nasprotniku. Koncem dneva so slavili Turki, dasiravno je bila zmaga zaradi izgub pirova. Okupator si je hitro opomogel, kraljevina Srbija pa je bila obglavljena in njena vojaška moč uniče­na, s čimer se je pričelo njeno turško vazalstvo.

Kosovo polje je zapečatilo usodo kraljevine Srbije, saj so Turki v bitki pobili večino plemstva, vključno s knezom Lazarjem, ki je postal srbski svetnik in folklorni junak. Iz iste zgodbe izhaja izročilo o junaku Milo­šu Obili}u. Ta je namreč na bojnem polju pod pretvezo prišel do sultana Murata in ga pred vsemi zabodel do smrti. Čeprav izida to ni spremenilo, Miloševo dejanje odtihmal opevajo mnoge ljudske pesmi.

Meja se je tedaj pomaknila do Ogrske in papež Bonifacij je zato leta 1396 pozval k novi sveti vojni. Z ogrskim kraljem Sigismundom so se povezali mnogi evropski vitezi, na pomoč pa jim je po Donavi priplula še flota italijanskih mest. O številčnosti vojske so mnenja skregana in segajo od nekaj deset tisoč do sto tisoč na vsaki strani. Bodi tako ali drugače, zahodnjaki so v bitki pri bolgarskem mestu Nikopolj zaradi neusklajenosti in podcenjevanja nasprotnika glad­ko izgubili.

Padec Konstantinopla
Konstantinopel bi Turki bržkone zavzeli že prej, če ne bi po uspehih na Balkanu na njihove vzhodne meje z vso silo navalili Mongoli, ki so celo zajeli sultana Bajazida. Kot še mnogokrat kasneje so nasledstveni spori tudi tedaj za nekaj časa umirili vojevanje. Toda 1451. je prišel na prestol komaj 19-letni Mehmed II., čigar prvi cilj je bil zajetje velemesta pred nosom. Podjetja se je lotil le dve leti kasneje in pred Teodozijevo obzidje pripeljal mogočno silo. Mestna vojska ni imela možnosti, saj se Evropa na pozive na pomoč ni odzvala. 29. maja 1453 je v boju pogumno padel poslednji bizantinski cesar Konstantin XI., nekaj ur kasneje pa še mesto in tisto, kar je od nekoč sijočega imperija ostalo.

Nasproti 80.000-glavi turški vojski, med katero je bilo po vazalski dolžnosti poldrugi tisoč srbskih konjenikov, je stalo le okoli 7000 branilcev mesta. Mehmed II. je obleganje Konstantinopla podkrepil z največjim kanonom tiste dobe, ki je baje lučal tri­stokilske kamnite krogle poldrugi kilometer daleč. Čeprav je bilo smodništvo še nepraktično in je st­reljanje povzročalo čuda preglavic, je topu uspelo nekaj popolnih zadetkov.

Čeprav so Turki naslednja dva dni plenili, morili in uničevali, je Mehmed II., posihmal znan kot Osvajalec, napol porušeni Konstantinopel pri priči vzel za svojo novo prestolnico. Prevzet nad Hagijo Sofijo je zaukazal njeno spreobrnitev, vendar so takrat ob njej zgradili le en minaret. Preostale so postopoma dodajali kasneje. Ker je bila cesarjeva palača preveč poš­kodovana, je dal sezidati nov dvor Topkapi, od koder so sultani vladali naslednjih štiristo let. Mehmed je prav tako podrl Cerkev apostolov, v kateri so bila zadnja počivališča bizantinskih vladarjev. (Nekatere sarkofage je moč videti na dvorišču arheološkega muzeja.) Na njeni plošči je zgradil še vedno stoječo, sebi posvečeno džamijo, imenovano Fatih, kar po arabsko pomeni osvajalac.
Turki so bili v onih časih po eni strani goreči muslimani, zagrizeni bojevniki in krvoločni plenilci, pred katerimi so Slovenci trepetali cele generacije. A po drugi plati so njihovi vladarji znali biti zelo diplomatski in omikani, predvsem pa so dopuščali tujo kulturo. Žene sultanov, ki so bile pogosto uplenjene lepotice ali hčerke z drugih dvorov, so lahko ohranile krš­čans­ko vero, prav tako zavojevani narodi. Še več: medtem ko je pol Evrope izvajalo pogrom nad Židi in drugimi Rimu neprikladnimi verskimi skupinami, je bilo Os­mansko cesarstvo odprto za vse. Zato je Istanbul lahko ostal sedež pravoslavne cerkve, ki je menila, da je turški turban boljši od papeževe mirte.

Hrbtenica turških sil in ponos sultanov so bili od od prve polovice 14. stoletja janičarji (yeni – nov, çeri – vojak), ki so bili v največji meri zajeti krščanski dečki. Bili so visoko izurjeni, uniformirani in poklicni vojaki, ki jim v tistodobnih vojskah ni bilo para. To jih je naredilo za vplivno silo v državi, kar jih je prevzelo do te mere, da so se večkrat uprli reformam, izsiljevali plačo in odstavljali vladarje. Njihovo zadnjo vstajo je s pokolom končal sultan Mahmud II. leta 1826.


Sulejman Veličastni

Novo glavno mesto je dalo cesarstvu krila. Vrsta spo­sobnih vladarjev, dobro izvežbana vojska in šibki sosedje so botrovali temu, da je turška posest v naslednjem stoletju zajemala vso vzhodno sredozemsko obalo, od Tunisa in Egipta prek Črnega morja do Dalmacije, ter velik del Perzije.
Višek razcveta, ne le vojaškega, marveč političnega, kulturnega in družbenega, je država doživela v sredini 16. stoletja pod vodstvom Sulejmana Veličastnega. Ta je moderniziral šolstvo in pravosodni sistem, ki je dotlej temeljil na strogem islamskem šeriatskem pravu. Eden njegovih najbolj znanih zakonikov je bil ‘kanune raja’ oziroma zakon raje, ki je izboljšal položaj kmeta do te mere, da so se krščanski tlačani mno­žič­no selili na osmanska ozemlja.

Na Drini ćuprija je branja vredna knjiga, katere osrednji lik je 180 metrov most Mehmed-paše Sokolovića z enajstimi loki v bosanskem mestu Više­grad (1577). Z objektom je povezana tudi zgodba o uspehu bosanskega dečka Bajice, ki so ga Turki prevzgojili v janičarja, nakar je zavoljo svoje sposobnosti napredoval do drugega človeka v državi, velikega vezirja Mehmeda-pašo Sokolovića. On je bil tisti, ki je zastavil gradnjo po Sinanovih načrtih in jo nadzoroval. Mimogrede, mostarski Stari most je bilo delo Sinanovega učenca Hajuridina (1566).

Sulejmanov čas je zaznamoval tudi Mimar Sinan, najslavnejši turški arhitekt, ki se je podpisal pod stotine stavb v mestu in okolici. Med ostalimi je dal dokončni, štiristolpični videz Hagiji Sofiji, zgradil je sijajno Sulejmanovo džamijo in izdelal načrte za most na Drini. Zgodovino slednjega je popisal bosanski knji­žev­­nik in Nobelov nagrajenec Ivo Andrić.
Veliki želji navkljub Sulejmanu ni uspelo zasesti Avstrije. Beograd je leta 1521 padel in z njim del Ogrske, obleganje Dunaja pa je zaradi vremenskih neprilik osem let kasneje spodletelo. Turki so sile nato preusmerili na vzhod. Kakšno moč so imeli Osmani takrat, pove podatek, da je bilo njihovo ladjevje večje od vseh ostalih sredozemskih flot. Pričeli so se vojevati s Španci in Portugalci, kar je imelo za posledico, da so se oboji osredotočili na odkrivanje onkraj oceanov. Osvojili so Rodos, zaradi česar so rodoški vitezi pobegnili na Malto in ustanovili nov, malteški red. Padel je Bagdad, s čimer je sultan postal kalif, vrhovni poveljnik muslimanov. Turki so imeli v rokah vse svete kraje, torej Jeruzalem, Meko in Medino, v pala­čo Topkapi pa so prenesli vrsto z njimi povezanih predmetov, ki so na ogled še dandanes: Mojzesovo palico, s katero naj bi prerok razcepil Rde­če morje, Mohamedovo sabljo, njegov odtis in celo zob.

Dunajčani so imeli leta 1529 veliko srečo, kajti vreme jo je Turkom, ki so do takrat verižno premagovali evropske vojske, povsem zagodlo. Izdatno de­žev­je je že med pohodom ohromilo težko artiljerijo in pobilo veliko kamel. Potem je vzrokovalo izbruhu bolezni in oviranju oskrbe, naposled pa je za­če­lo še preuranjeno snežiti. Vremenske sile so preprečile tudi vnovičen napad tri leta kasneje.


Nazadovanje

Osmansko cesarstvo je navzlic stalnemu vojevanju postalo pomemben igralec na političnem odru, ki je imel tudi zaveznike. Proti Španiji, Italiji in Habsbur­žanom, ki so tedaj vladali nemškim deželam, so se Tur­kom pridružili Francozi, Nizozemci ter celo Angleži. A zavezništva so bila trhla in ko je Sulejman Veličastni leta 1566 umrl, je bilo katoliški Evropi počasi zadosti osmanskega pomorskega monopola, ki je ovi­ral pot na Daljni vzhod. Skupna katoliška flota je leta 1571 v Korintskem zalivu konkretno porazila os­mans­ko ladjevje in prekinila njihovo pomorsko nepremagljivost. O pomembnosti zmage si zgodovinarji niso edini, a drži, da je turška moč na morju odtlej jenjala.

V 15. stoletju je turški imperij zajemal Anatolijo in južni Balkan, med vladavino Sulejmana Veli­čast­nega se je razširil na celoten Balkan in dobršen del Levanta, ob višku pa se je raztezal od Tunisa do Kaspijskega morja. Nekateri sultani so imeli celo zamisli, da bodo njihovi konji zobali z oltarja bazilike Svetega Petra. Rimu se jim ni uspelo niti približati, med drugim tudi Malte, ki jo je pogumno bra­nil vod malteških vitezov, niso nikoli osvojili. Je pa turška zastava plapolala tudi v daljnejših krajih, kakršna sta Sumatra in atlantski otok Lazarote.

Cesarstvo je zaradi vojskovanja z mnogimi sovražniki na vseh mejah svojega ozemlja postajalo izčrpano. Poleg tega se je na severu porajala nova vojaška sila, Rusija. Dotok španskega srebra iz Novega sveta je razvrednotil turški denar, dodatno pa je blagajna trpela, ko so se zapletli v dolgotrajno vojno s Habsburško monarhijo, ki je trajala od 1593 do 1606. Niz turških neuspehov se je začel z zmago kristjanov pri Sisku, kateri v spomin vsakdonevno ob dveh popoldan bije zvon zagrebške stolnice. Vojna je pokazala, da je drugačnost in kakovost osmanske soldateske stvar preteklosti. Verski konzervatizem je terjal svoj davek na vseh področjih, tudi v orožarski tehnologiji. Spremembe vojaških taktik so oslabile nekoč pomembno vlogo lahke konjenice in na prvo mesto postavile strelce, čemur se Turki niso pravočasno prilagodili.

Osmani so mestu sicer že prej rekli Istanbul, kar naj bi bila popačenka grškega izraza ‘v mestu’. Vendar je ime Konstantinopel oziroma turška varianta Konstantinye ostala v rabi še nekaj stoletij. Po ustanovitvi moderne Turčije je tamkajšnja pošta prisilila vse tujce v dosledno pisanje ‘Istanbul’, dru­gače je naslovljene pošiljke kratkomalo zavra­ča­la. Slovani kraju še vedno pravimo Carigrad.

Težava imperija je bila tudi v samih voditeljih, ki so si dali več opravka z dvornimi spletkami in umori bratov ter sestra kot z upravljanjem države. Tovrstno priliko vidimo tudi v igri Revelations. Od poznega 16. stoletja je imel vladarske niti lep čas v rokah harem, bodisi matere, bodisi žene, nakar so za oblast poprijeli veliki vezirji, nekakšni prvi ministri. Eden od njih, Mustafa- paša, je bil še posebej prevzeten in se je vsem problemom navzlic odločil za novo kampanjo v Avstrijo. Leta 1683 je pred dunajsko obzidje pripeljal več kot sto tisoč mož in pričel z obleganjem. Namera bi se mu posrečila, če ne bi bil pri svojem početju počasen in nesposoben. Zato je Dunajčanom pravočasno prišla na pomoč vojska poljskega kralja Jana Sobieskega, ki je s svojimi dvajset tisoč konjeniki uprizorila največji juriš v zgodovini ter Turke nagnala v beg.
Evropa je zmago izkoristila in se povezala v Sveto ligo, ki je Osmansko cesarstvo skozi vrsto bitk prisilila v podpis mirovne pogodbe v Sremskih Karlovcih (1699). Turki so se morali odpovedati delu Balkana in z njihovim širjenjem je bilo nepreklicno konec. Cesarstvo se je posihmal lahko le še branilo.

Turki so med umikom izpred Dunaja na polju pustili ve­či­no imetja. Izročilo pravi, da so zmagovalci našli vre­­če rjavih semen, za katere so menili, da so ka­melja piča. A eden od soldatov, Franciszek Kulczycki, je zrna zmlel, prekuhal in dodal sladkor ter odprl prvo dunajsko kavarno, po katerih je mesto znano. Kulczyckiju v čast so Dunajčani po­ime­novali ulico in mu postavili spomenik, njegova slika pa visi v mnogih tamkajšnjih lokalih. Zmotno pa je prepričanje, da je na tak način kava prišla prvič v Evro­po, saj so jo beneški trgovci pri­peljali že dosti prej. Legenda pravi, da gre Kul­czyc­kiju tudi zasluga za rogljiček, pecivo v obliki (osmanskega) polmeseca, ki so ga kasneje za svojega vzeli Parižani.


Zaton imperija

Čeprav so nekateri sultani 17. in 18. stoletja dobronamerno želeli vnesti reforme, so naleteli na odpor tako verskih kot vojaških voditeljev. Miroljubna doba tulipanov, kakor imenujejo vladavino botanično navdahnjenega Ahmeda III. (1718-1730), je bila kratka in nanjo spomni le vrt tulipanov pred Topkapijem. Država je vidno zaostajala na vseh področjih, od šolstva do gospodarstva, saj so vsako novotarijo, najsi gre za tis­karski stroj ali sodobnejšo puško, uvedli pol stoletja za ostalimi. Turško manjvrednost na bojnem polju je med drugimi dokazal Napoleon, ki jih je v Egiptu gladko porazil. Ko je hotel Selim III. armado reorganizi­rati, so se samopašni in privilegirani janičarji uprli ter ga ubili. Vojaški red je dokončno razpustil oziroma kar uničil šele njegov naslednik Mahmud II. (1826).

Sultani so tuje predstavnike sprejemali v predverju palače, pod ’kapijo’ oziroma velikimi vrati, zato so diplomati cesarstvu pravili tudi Visoka porta. Kakor so imeli veliko sovražnikov, so Turkom nekateri evropski vladarji tudi pritegovali, zlasti tisti, ki niso marali Habsburžanov in Špancev.

Dežele pa niso pretresali samo notranjepolitični nemiri, marveč so v 19. stoletju ena za drugo sledile vstaje podjarmljenih narodov, začenši s krvavo grško borbo za leta 1829 doseženo neodvisnost. Leto kasneje se je končal srbski upor, iz katere je izšla kraljevina Srbija z dinastijo Karađorđevi}ev na čelu. Slično se je zgodilo z Vlaško, Črno goro, Bolgarijo in Moldavijo.
Osmansko cesarstvo so upravičeno imenovali bolnik na Bosporju, vseeno pa se je brezglavo zapletalo v nove borbe. V krimski vojni (1853) so zgolj ob pomo­či Britancev in Francozov prestregli ruske težnje po osvojitvi Črnega morja. Sledile so vnovične bitke proti carski Rusiji, ki se je imela za naslednika Bizanca. Zaradi ruske zmage je Otto von Bismarck leta 1878 sklical Berlinski kongres, ki naj bi z novimi mejami stabiliziral Balkan – seveda na račun turških ozemelj. Dodatne zaplate evropske grude so izgubili v balkanski vojni, Libijo proti Italiji in kos Jutrovega proti Britancem.
Kljub modernizaciji in sodobnim ureditvam, ki so vključevale ustanovitev parlamenta in vlade ter izgradnjo železnice in vzpostavitev znane linije orient ekspres, pa nacionalni duh ni prenesel okrnjene posesti. Spor z Rusijo in britanska zasedba afriških in bližnjevzhodnih dežel so bili vzrok, da je Istanbul leta 1914 podpisal tajni sporazum z Nemčijo, ki je bila prav tako ljubosumna na angleški kolonializem. Vseevropska vojna je bila pred vrati.

Osmanska dinastija je sledila krvni liniji od Osmana Vzvišenega. Prestol so torej dedovali le si­no­vi oziroma v nekaj primerih bratje, nikoli brat­ranci ali kdorkoli drug. Sprva so bili možni dediči vsi sinovi, ne le najstarejši. Ker so sultani imeli mno­go žena in še več otrok, je bilo za vladarski turban prelite mnogo krvi. Mnogokrat so se v spore in spletke mešale tudi mame, ki so navijale za lastno deco.

Moderna Turčija
Turške sile so v prvih letih velike vojne uspele izbojevati nekaj zmag. Ena izmed njih gre dotlej neznanemu oficirju Mustafi Kemalu, ki je na polotoku Galipoli preprečil zaveznikom zavzetje Istanbula in ožine. Toda sčasoma se je tehtnica prevesila, sploh ko se je na vzhodu pričela arabska vstaja. Turčija je v tistem času pridobila še en velik zgodovinski madež, milijons­ki genocid Armencev. Ko so sile antante naposled zmagale, so zasedle Osmansko cesarstvo, ki je obsegalo le nekaj več od ozemlja današnje Turčije. A pod vojnim herojem Kemalom se je bíl že nov boj, boj za turško neodvisnost in prenovo države.
17. novembra 1922 je bil sultanat odpravljen in zadnjega vladarja Mehmeda VI. so izgnali. Umrl je nekaj let kasneje v italijanskem Sanremu. Prvi predsednik moderne države je postal Mustafa Kemal, posihmal znan kot Atatürk, oče Turkov. Njegov celovit program reform, ki je deželo približal zahodni Evropi, ga je obdržal na stolčku petnajst let vse do njegove smrti 1938. Turčijo je sekulariziral, kar pomeni, da je povsem oddvojil cerkev od države. Prav tako je prenovil turški jezik in arabsko pisavo nadomestil z latinico. Muslimanom je priporočil molitev v turščini in celo nagovarjanje boga s turškim izrazom tanri, ne arabskim alah. S tem se je zameril fundamentalističnim vernikom, a Turčija je dandanašnji takšna ravno zavoljo njegove politike. Bil je neponovljiv državnik, ki mu Turki še vedno izkazujejo vse spoštovanje. Vsako mesto ima po njem poimenovan glavni trg in veliko ustanov, začenši z istanbulskim letališčem. Ob času njegove smrti 10. novembra ob 9:05 se v spomin na očeta naroda življenje za minuto ustavi celo po triinsedemdesetih letih.

Atatürk je zadnje trenutke svoje bolezni – umrl je zaradi ciroze jeter – preživel v palači Dolmabahçe (ç = č) na evropski strani Bosporja, ki je danes še kar zanimiv muzej. Drugače je živel in predsedoval v Ankari, kamor je premaknil prestolnico, da bi prekinil povezavo z Osmani in dal zagona centralni pokrajini. Med krajema je zato kar nekaj nestrpnosti in Istanbulčani se mnogokrat šalijo, da je najboljši kos Ankare cesta iz nje.

Turčija v drugi svetovni vojni ni sodelovala in je šele v zadnjih mesecih simbolično napovedala vojno Nem­či­ji in Japonski. Leta 1952 je postala članica zveze NATO, v kateri ima drugo največjo vojaško moč. Vojska je nasploh pomemben element družbe, saj je bilo donedavnega v ustavi zapisano, da morajo oborožene sile na vsak način braniti državo pred skrenitvijo s smeri kemalizma. Zato se je v drugi polovici 20. stoletja zaradi šibih vlad zgodilo par pučev, zadnji 1980. Zdajšnji premier Recep Erdogan, ki že v tretje vodi vlado, je vojski znantno oklestil pravice. Turki ga imajo radi, saj ima dober program, je človek dejanj in gospodarstvo cveti. (Slednji stavki so bili zapisani leta 2011. Aktualno mnenje o Erdoganu ni več najboljše.)
Članom družine Osman so po letu 1973 dovolili vnovičen vstop v državo, rodoslovci pa skrbno vodijo se­z­nam dedičev imperija. Krvna linija namreč še obstaja, vendar doslej še nihče ni terjal prestola.

Turški vpadi na Slovenskem
Svetovno zgodovinopisje turških vpadov v naše de­že­le ne obravnava, kajti na naših tleh se ni odvila prav nobena bitka večje veljave. Toda v lokalne kronike je turška sila pisana s krvjo in solzami, kajti kot pravi dr. Josip Gruden v Zgodovini slovenskega naroda, so “bile slovenske in hrvaške dežele ves ta čas branik krščanske Evrope. Dočim so na severu in zapadu narodi neovirano napredovali v omiki in blagostanju, se je po jugovzhodnih alpskih deželah, na Posavju in Podravju bil ljut boj za obstanek krščanske kulture. Slovenec in Hrvat sta stala na straži za najdražje svetinje evropskih narodov. S svojo hrabrostjo sta odbijala ljute napade, ki so merili na pogin in iztrebljenje vse krš­čanske omike. Ako so vsled tega naše dežele za­os­ta­le v napredku, izobrazbi in kulturi za drugimi sreč­­nejšimi pokrajinami, kdo bi jim mogel to šteti v zlo?”
Prvikrat je naša gruda občutila turško divjost skonca 14. stoletja po ogrskem porazu na Nikopolju. Ropa­želj­ne čete so vdrle na Štajersko in med drugim razde­jale Ptuj. Kmalu so novega sovraga spoznali v celot­ni deželi. Ljubljana je napad krutega zavojevalca do­živela leta 1415, zato je mesto takrat dobilo močnejše obzidje, katerega pa dandanes ni več. Ko so Turki leta 1463 zasedli Bosno, so postali vpadi stalnica. Ve­či­noma je šlo za poizvedovalne pohode, ki so se žalibog vselej izkazali za plenilske in so storili mnogo gorja slovenskemu narodu.
Vladarji se na težave malega človeka niso ozirali, dasiravno so ubogemu ljudstvu ravno spričo Turkov naložili deseti vinar, dodaten obrambni davek. Meščani so sami zidali zidovje in kopali jarke, kmet pa je bil prepuščen sam sebi. Zato so se združevali v deželne brambe, ki so sem in tja celo nagnale kakšen roparski oddelek, drugače pa se v svoji vojaški neukosti niso mogle kosati z gibčnimi turškimi jezdeci. Bolj uspeš­na je bilo zidava tako zvanih tabrov. Taber je menda staronemški izraz, ki pomeni utrjen kraj in ravno to so počeli na deželi. Utrjevali so cerkve in kloštre, da so se mogli vanje skriti ob hudi uri. Ker neprijatelj ni imel ne opreme, ne volje dlje časa oblegati obzidanih krajev, so se tabri dobro izkazali. Seveda v navezi s kresovi, ki so kot telegraf s hriba na hrib sosedom naznanjali sovražnika. Večina imen slovenskih krajev, ki vsebuje besedo tabor ali grmada, je tistikratnega izvora.

Doba najhujših turških vpadov je bilo 15. stolet­je, zlasti po zasedbi Bosne, niso pa se končali vse do kraja 16. Poleg folklornih omemb in povesti nas na te čase spominja veliko utrjenih cerkva in gradov, recimo Pobrežje ob Kolpi.

Edini, ki se je količkaj brigal za narod, je bil ogrski kralj Matija Korvin. On je bil sploh velik prijatelj kmetov, zato ni čudno, da so ga v tistih vremenih Slovenci in Hrvati povzdignili v mitskega junaka kralja Matjaža, ki po očetovsko skrbi za svoje podložnike in jih z mogočno roko varje vseh sovražnikov. Njemu gre tudi hvala za osnovanje Vojne krajine, vojaškega območja na Hrvaškem, katerega namen je bil braniti Ogrske meje in uriti soldatesko.
Čeprav je bil 15. vek res krvav za naše ljudi in se je kas­neje brezmilostno ropanje uneslo oziroma omejilo na vzhodne in južne obronke, je turški bič tleskal po naših tleh do bitke pri Sisku (1593). Ga ni kraja, ki bi ne imel v svojih analih tudi turških spominov, saj je bilo v vseh letih v suženjstvo odvedenih in pobitih ok­rog sto tisoč Slovencev. To je hkrati pomenilo veliko izgubo kmečkega prebivalstva. V prazne vasi so se na­to, kot na Hrvaškem, naselili begunci iz drugih de­žel, zvani uskoki.
Turštvo se je še kako odrazilo na folklori vseh teptanih ljudstev in narodni junaki, ki so se borili proti muš­tačastemu sovragu, so vznikali vsepovsod. Srbi so imeli kraljeviča Marka, pri nas pa je po zavojevalcih mlatil Peter Klepec. Nastal je celo žanrski tip slovenske povesti, med katerimi je najbolje poznan Jur­či­čev Jurij Kozjak, slovenski janičar. Turke, kot največjo nevarnost in trpljenje, so v svoja dela vpletali tudi mnogi pesniki in pisatelji. Prešern jih omenja v Sonetnem vencu, Aš­kerc v Brodniku, Levstik v Krpanu in celo Župančič v Mehurčkih. Poleg mnogoterih krajevnih imen, na primer Bežigrad (nima veze z bežanjem, marveč z nekim turškim begom, ki je nekoč taboril na severnem delu Ljubljane), slovenskih lastnih imen, med katerimi so najbolj oči­vidni Jančar, Turk, Sulejmanagi} in Izatbegovi}, smo v besednjak dobili nebroj turških izrazov. Nekatere neposredno, druge prek bosanščine, recimo baker, džezva, kava, kiosk, čevapčiči, džuveč, kajmak, pajdaš, kiosk, budalo, čefur, džamija, katran, žep, šo­tor, čutara, koruza, čižem, čipka, buzdovan …

Turški odmev se še vedno čuje in, kot kaže, se bo le še krepil.

Pričel sem pisanje z ujemo in sklenil ga bom takenako, le da si to pot sposojam ujeme Antona Aškerca:

“Bes, djaur!” še krik iz valov,
iz mokrih je Save grobov —
potem pa vse tiho je bilo …

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja