Vitezi templjarji

Ta mesec mineva 701 leto, odkar je srednjeveška inkvizicija po navodilih spletkarskega francoskega kralja Filipa IV. in njegovega lakaja papeža Klemena V. pozaprla francoske viteze templjarje. Ker je ta skrivnostni red zanimiv še dandanes in je vir idej za marsikatero knjigo ter igro, mu veliki mojster LordFebo posveti vedež.

Verujem v Boga Očeta vsemogočnega, stvarnika nebes in zemlje.
In v Jezusa Kristusa, Sina njegovega edinega, Gospoda našega;
ki je bil spočet od Svetega Duha, rojen iz Marije Device;
trpel pod Poncijem Pilatom, križan bil, umrl in bil v grob položen;
šel pred pekel, tretji dan od mrtvih vstal;šel v nebesa;
sedi na desnici Boga Očeta vsemogočnega;
od ondod bo prišel sodit žive in mrtve.

‘Molitev Apostolska vera jasno navede stebre krščanstva. Ti namreč niso Jezusovi so­člo­ve­k­o­ljub­ni nauki, saj bi v tem prime­ru Nazare­ča­na poznali le kot enega od mnogih dobronamernih oznanjevalcev božje besede. Temelji naj­večje svetovne religije so Marijino brezmadežno spo­­četje, Jezusovo božje poreklo in nje­govo vstajenje od mrtvih. Tako nas uči Nova zave­za, zadnjih 27 knjig Svetega pisma, katere osnova je pisanje štirih ‘uradnih’ evangelistov: Marka, Ma­teja, Luke in Janeza. Na tej povesti ni zgrajena samo Cerkev, marveč kar vsa zahodna civilizacija.

Ješua iz Nazareta
Da so te evangelije resnično ustvarili štirje apostoli, je zgodbica iz osnovnošolskega verouka. Stroka, čeprav se razhaja v datiranju (zapisi naj bi nastali med letoma 70 in 110), je složna, da so verjetno vsi spisi delo drugih ljudi in zgolj pripisani četverici učencev. Tudi zato, ker so bili izvirno v grščini in ne v aramejščini. Jezusove čudeže so torej prvič dokumentirali po petdesetih letih ustnega izročila, ki se je širilo med preprostim, vraževernim in jezikovno neenotnim ljudst­vom. S tem, da žal ni ohranjen niti eden od prvozapisanih zvitkov. Najstarejši prepis je šele iz četrtega stoletja, najbrž na podlagi uradno sprejete ‘božje besede’ na prvem zboru krščanske Cerkve, na Nikejskem kon­cilu leta 325. Na pobudo cesarja Konstantina so se tam namreč sestali patriarhi in škofje tedaj že urad­ne vere rimske države, da izenačijo in dorečejo pre­pričanja. Poenotenje je bilo nujno, če je hotela mla­da religija preživeti in postati trdna, saj je bila Cerkev v prvih stoletjih našega štetja razdrobljena, preganjana ter lokalno obarvana in je slonela na različnih dokumentih oziroma resnicah.

Jezusa so mnoge krščanske sekte obravnavale dru­gače, kot ga rimokatoliška Cerkev. Segal je od povsem božjega bitja (doketizem) prek rahlo človeš­kega (monofizitizem) do samo človeškega (arija­nizem). Kot ostale biblijske preroke ga priznava tudi Islam in mu pravi Isa ibn Marjam – Jezus, sin Marije.

Poglavitna razlika med zgodnjimi krščanskimi loči­na­mi je bila v obravnavanju Jezusa in človekovem odnosu do Boga. Večina voditeljev si je prizadevala za edinstvenost krščanstva in so zategadelj na vse krip­lje zagovarjali Kristusovo nadnaravnost. Po vodi hodeči, ribe čarajoči in naposled od mrtvih vstali božji sin se vsekakor sliši bolje od klateškega tesarskega pridigarja. V takem božjem kraljestvu zato ni prostora za one, ki imajo Kristusa za navadnega smrtnika in verjamejo, da je Bog v vsakomer in da se do njega pride s samospoznanjem. Tako razmišljanje se kliče gnosticizem (gnosis v grščini pomeni spoznanje ali vedenje) in je za Cerkev od vekomaj sopomenka za krivo vero.
Zapisov, ki so Jezusa opisovali kot plemenitega in modrega, a prav nič božjega, ter mu celo pripisovali grešne človeške lastnosti, je bilo v rabi veliko. Pravimo jim apokrifni (nepristni) evangeliji. Prvi škof, ki se je z njimi široko spopadel, je bil Irenej Lyonski. Štiri konce ima nebo in štirje so vetrovi, zato je okoli leta 185 izbral štiri kanonične (pravoverne) dokumente ter krščansko doktrino zapisal v delo Adversus haereses oziroma Zoper krivoverstvo. Posledično so v nadaljnjih stoletjih vsa heretična pisanja uničevali in ob­en­em dopolnjevali ter olepševali potrjene zgodbe.
Prva stoletja krščanstva so – tudi zaradi omenjene cenzure – za zgodovinarje polna neznank, zato je precej domnevanja. Vendar uvodoma zapisano ni povzetek kake od mnogih zarotniških teorij ali domiš­ljij­s­kega romana, marveč gre za potrjene hištorijske navedbe. Religija, kakršno poznamo, se je izdelala v sred­njem veku, vključno z zakramenti, obredi, prazniki, molitvami in spovedjo. Teologija to uči, ne pa tudi mladinski verouki, in zato premnogo ljudi slepo jemlje Biblijo za dejstveno delo, kar ni. Če bi bila, potem v vsebino ne bi bilo treba ‘verjeti’, saj v dinozavre tudi ne ‘verjamemo’, marveč zanje ‘vemo’, kajne? Sk­ratka, nič bogokletnega ni v poznavanju zgodovine.

Za največjo najdbo originalnih apokrifnih oznanil, med ostalim tako imenovanega evangelija po Tomažu, sta odgovorna egiptovska kmeta, ki sta le­­ta 1945 pri kraju Nag Hammadi našla vrč s trinaj­s­­­­­t­imi papirusi. Z enim sta si podkurila, preostali du­­cat pa sta odnesla v Kairo. Spisi, ki izvirajo iz prvega in drugega stoletja ter so jih skrili menihi tamkaj­šnjega samostana, so na ogled v kairskem Koptskem muzeju. (Kopti si bili zgodnji egiptovski kristjani, pretežno doma okoli Aleksandrije.)

Zgodnje Cerkve sicer zaradi prirejanja ne gre na vrat na nos obtoževati poneverbe. Časi so bili drugačni, ljudstvo podjarmljeno, izkoriščano in lačno upanja. Upravičeno lahko predpostavimo, da so duhovniki v starem veku delovali hrabro in dobronamerno. Toda Jezusova avatarska vloga, dasiravno vzvišena in samosvoja, ima minus. S primernim dokazom bi bilo mogoče njegovo nebeškost ovreči, s čimer bi se ves čudež sesul v prah. Islam in judovstvo take težave nimata, saj so njuni liki božji sli in ne mesije, neobstoja samega Boga pa se pač ne da dokazati. Kaj torej, če bi se izkazalo, da je imel Jezus brata, celo dvojčka? Da ni učil le dvanajsterice, marveč prav tako učenke? Da je bila Marija Magdalena njegova ljubica? Da ni umrl v Jeruzalemu, marveč nekje v Evropi? Da je imel otroke in da je rodbina živa še dandanes?
Čemu tak nenavaden, kočljiv uvod, ki maje krš­čansko dogmo? Poleg širše izobraževalnih vzgibov je razlog sledeč: veliko takih gnostičnih namigov in za njimi stoječih gibanj, ki se jih je skozi zgodovino zvr­s­tilo nemalo, vključuje znameniti ter zaradi spremljajočih misterijev razvpiti viteški red templjarjev.
Toda pred legendami in ugibankami najprej nekaj poglavij trpke zgodovine.

Za islam je bilo dovolj, da je kamelji gonič dejal: “Bog je samo eden in jaz sem njegov prerok.” Ne odrešitelj, ne božji sin ali nejasna sveta trojica, samo posrednik. Do slik Mohameda imajo muslimani nam neobičajen odnos. Menijo, da podobice, relikvije in kipci odvračajo pozornost od prave vere, zato upodabljanje odklanjajo. V krščanstvu je ravno obratno, zato imamo prikaz svojega ‘poslanca’ na vsakem koraku. Tale Mohamedova slika je načeloma odob­rena in mi ne bo prinesla smrtne obsodbe.

Križeve vojne
Jeruzalem je skupna točka vseh treh abrahamovskih religij: judovstva, krščanstva in islama. Je svetišče izbranega ljudstva, kjer naj bi Bog ustvaril Adama; v Jeruzalemu so sodili Jezusu, ga na bližnjem griču križali in ga tam pokopali; za muslimane pa je to kraj Mohamedovega vnebovzetja. Razlogov za spore je zato od vekomaj nemalo in največja konfliktna poteza so bile organizirane evropske vojaške kampanje v Jutrovo, znane kot križarske vojne. Povod zanje je bil vpad Seldžuških Turkov v Anatolijo, dotlej bizantins­ko pokrajino, kar je dodatno zaostrilo razmere na Bliž­njem vzhodu in zaradi turške neomikanosti naredilo romanja v Sveto deželo skrajno nevarna.

Bog je tako hotel, da so križarji delali same svinjarije, prve že na pohodu v Evropi, ko so kot za stavo pobijali jude. Ne imenujejo tistih grozodejstev zaman prvi holokavst. Na sliki je lučanje turš­kih glav čez obzidje Nikeje. Kot zmagovalci v bitkah so se praviloma grdo znesli nad jetniki in prebivalci mest … Tudi Rihard Levjesrčni, iz zgodbe o Robin Hoodu poznan kot good guy, je na primer gladko poklal 2700 zajetih muslimanov, ker se s Saladinom nista uspela dogovoriti o premirju. Slednji je seveda pobil vse krščanske ujetnike.

Častihlepni papež Urban II. je spoznal, da je prišel čas za velika dela. Evropa se je v tistem obdobju krepila, zato je bil velik vojaški podvig mogoč. Z njim bi papež na mah ubil več muh. Povečal bi svoj vpliv, se odzval klicu na pomoč bizantinskega cesarja Alekseja I., s či­mer bi naredil korak k morebitni poenotenosti s pravoslavno cerkvijo, za nameček pa bi pod eno (papeš­ko) zastavo združil Evropo in pridobil ozemlja na vz­hodu. Zato je sveti oče na koncilu v Clermontu leta 1095 v enem najbolj vplivnih govorov v svetovni zgodovini odprto pozval kristjane v vojno za osvobodi­tev svetega mesta. Pridigo je baje zaključil z znamenitim stavkom, ki je postal križarski moto: “Deus vult!”, “Bog hoče tako.” (Stavek je v klasični latinš­či­ni, medtem ko se v kronikah omenja tudi popačena ina­či­ca ‘Deus lo volt’.) Obljube o odpuščenih grehih in bogatih ozemljih so padle na plodna tla tako pri tlačanih kot pri plemstvu in čez štiri leta so evropske vojske, zvečine frankovskega porekla, osvojile Kristusov grob ter ustanovile Latinsko jeruzalemsko kraljestvo. Slednje je v ozemeljsko nestanovitni obliki, celo brez vk­lju­čenega Jeruzalema, trajalo od 1099 do 1291. V oko­­lišu se je rodila še vrsta krščanskih državic, denimo grofija Edesa in kneževina Antiohija, katerih skupno francosko ime je bilo Outremer (Onkrajmorska).

Nastanek templjarjev
Čeprav so bila sama mesta pod evropsko nadvlado in razmeroma varna, je bila dežela še vedno romarjem neprijazna. Zato se je leta 1118 na jeruzalemskih durih v spremstvu osmih žlahtnikov prikazal šampanjski vitez Hugues de Payens in kralju Baldvinu II. ponudil zaščitniške usluge. Vladarju se je zdela namera hvalevredna in je viteško druščino nastanil na Tempeljskem griču, kjer je tističas stala (in še vedno stoji) mo­šeja Al Aksa, ki je zrasla na bajeslovnih ostankih Salomonovega templja. Od tod izvira njihovo kasnej­še polno ime: Red siromašnih Kristusovih vitezov in Salomonovega templja. Dasi je o njihovem delovanju v prvem desetletju znanega bore malo, je njihov dober glas segel v Evropo. Posebej se je zanje zavzel cistercijanec (Sveti) Bernard, najbolj vpliven tedajšnji opat. Zato so templjarje na znanem koncilu v francoskem kraju Troyes (1129) uradno potrdili kot meniško-vojaški red in upravičili njihovo pobijanje v bož­jem imenu. Vitezi so sprejeli prepoznavni znak, bele kute z rdečim križem, in določili pravilnik, da se morajo vsi člani odpovedati posvetnemu imetju v prid redu. Cerkev njihovega smelega delovanja ni mogla pre­hvaliti, zato ni čudno, da so hitro pridobivali na številčnosti in s tem na premoženju. Za vrh njihove nadmoči je leta 1139 poskrbel papež Inocenc II., ki je izdal bulo, da templjarji odgovarjajo le Svetemu sedežu in da so oproščeni davkov.

Razpelo kot splošni modni simbol so vpeljali prav križarji. Imeli so vse mogoče barvne kombina­cije ter tako grške kot latinske križe. Znak temp­ljarjev je bil rdeč križ na beli tuniki in ogrinjalu. Iz njega izhaja znak Kristusovega reda, ki ga ima Portugalska v svojem grbu. Lopatasti križ, ki so ga nosi­li tevtonski vitezi, je postal železni križec pruske in kasneje nemške vojske. Vitezi ivanovci (ponekod jih navajajo kot hospitalerje) so po vojnah pos­tali malteški vitezi in od njih izhaja malteški križ.

Dve desetletji po nastanku so imeli siromašni Kristusovi vitezi posestva na vseh koncih Evrope, od Italije do Škotske, od Portugalske do Madžarske. A kot so bili veleposestni, so bili tudi bojevniško izurjeni – celo njihovi konji so bili vešči grizenja in brcanja – ter disciplinirani, domala fanatični. Imeli so pravilo, da je umik dovoljen le ob trikrat številčnejšem nasprotniku, zato so se božje motivirani često borili do konca. To in pa dejstvo, da so bili kot težka konjenica že v osnovi najhujša enota, jih je naredilo za najboljšo vojaš­ko silo tistega časa. Ludvik VII. je upravičeno zapisal, da druga križarska vojna ni bila popolna katastrofa samo zavoljo tisočerice spremljevalnih temp­ljarjev.
Raje kot na množičnost so se meniški bojevniki zanašali na dobro organizirane vrste in na taktičnost, kar so večkrat izpričali na terenu. V sloviti bitki pri Montgisardu sredi današnjega Izraela so leta 1177 kri­žarske sile porazile egiptovskega sultana Saladina, pri če­mer se je 25.000 Saracenom zoperstavilo le nekaj tisoč krščanskih pešakov, par sto navadnih vitezov in osemdeset templjarjev. Nasprotnik je podcenil drugo stran, zlasti zavoljo vodje, gobavega kralja Bald­vina IV. (onega iz filma Kingdom of Heaven), in je svoje sile raztrosil širom okolice. Templjarji so pre­v­­zeli pobudo in izvedli napad presenečenja na sam glavni štab. Dosjeji navajajo, da je moral Saladin pobegniti na kameli, križarji pa so razpršene oddelke zde­setkali enega za drugim.
Z besedo moram omeniti še dva redova, ki sta nastala iz iste situacije. Ivanovci so postali vitezi ob začetku križarskih vojn z namenom branjenja Svete dežele, dočim so bili prej dve desetletji meniška bratovščina za prvo pomoč romarjem v Jeruzalem. Po koncu kri­žarij so se umaknili na Rodos, kasneje pa se ustalili na Malti. Tretji red, spočet na Onkrajmorskem, konkretno v Aki, so bili tevtonski vitezi. Bili so nemški krščanski menihi, izvežbani v bojevanju, katerih prvot­ni namen je bila pomoč nemškim romarjem, ki niso razumeli francosko in latinsko. Kasneje so se vojevali v vzhodni Evropi in so tema za ločen vedež.

Pogled na eno najbolj spornih svetovnih mest, Jeruzalem. Tale zlata Kupola na skali, kot se tamkajšnja znamenita zgradba kliče, ni judovski objekt, marveč mošeja. Enako velja za poleg stoječo Al Akso. Obe sta na kraju, imenovanem Tempeljski grič, od koder je šel Mohamed k Alahu, in kjer judje verjamejo, da jim bo Jahve ponovno sezidal tempelj. Kristjanom je bolj poznan hribček, od koder je posnetek: Oljs­ka gora. Tam so Jezusa aretirali in ga odpeljali k svečeniku Kajfu, nato k rimskemu upravitelju Ponciju Pilatu.

Neizmerno bogastvo
Zaradi svoje proslavljenosti in dobre zapisanosti pri Cerkvi se je z bogastvom takenako večal vpliv temp­ljarjev, zato so pogosto delovali kot mednarodni dip­lomati. Sčasoma so postali več kot le posredniki, saj so njihovi veliki mojstri po svoje odločali v mednarod­nih sporih in bili vedno poleg pri pomembnih evropskih dogodkih, na primer pri podpisu Magne Carte. Razlog za nedotakljivost pred celo najvišjimi monarhi je bil preprost: red je spočel moderno banč­ništ­vo in med ostalim posojal denar visokemu plemstvu, ki je potrebovalo sredstva za križarske odprave. Že v sredini dvanajstega stoletja so uvedli revolucionarni novosti. Prva je bila hipotekarni kredit, kar je pomenilo, da je fevdalec za povračilo dolga jamčil s svojo zemljo. Druga domislica, nadvse prikladna vojevanju v daljnih deželah, so bili potovalni čeki. Vitez je v Evropi deponiral določeno kvoto in dobil kriptirano zadolžnico, ki jo je nato unovčil med oljkami in palmami. Nadalje so se templjarji ukvarjali z upravljanjem posesti odsotnih graščakov, z izposojo konj in z ladjar­jenjem. Čeprav je Cerkev prepovedovala služenje z obrestmi, so podjetni redovniki našli luknje v pravilu in oderuško računali za finančne storitve. Zaradi pove­zav so dodatno bogateli z domala ekskluzivno trgovino z Bližnjim vzhodom in za boljšo podporo svoji floti so nekoč mimogrede kupili ves Ciper. V manj kot sto letih so postali tako premožni, da se je z njimi lahko kosala le še Cerkev.

Londonska Templjarska cerkev s konca dvanajs­tega stoletja je narejena po vzoru jeruzalemske Cerk­ve svetega groba. Vitraži in visoki oboki so tipski za templjarsko arhitekturo.

A templjarji niso delovali le v zahodno smer. Prav tako so sodelovali z muslimansko in judovsko skupnostjo ter od njih povzemali znanja in zamisli. Pridobili so in v Evropo ponesli prenekatero arabsko veščino in obrt, od orožarskih prek gradbeniških do zdravils­kih. Poznali so učinke antibiotikov in bili so prvi, ki so ladje opremili z magnetnimi kompasi. Cerk­ve, ki so jih imeli pravico graditi širom Stare celine, so bile arhitekturna remek dela in so zaradi drugač­nosti zanimive še danes. Skratka, iz prvenstvenega poslanstva zaš­čite ubogih vernikov se je red razvil v vse kaj drugega. Zato ne čudi podatek, da je bilo na vrhuncu mo­či od 20.000 članov le desetina bojevnikov.
In napuh je eden od smrtnih grehov …

Templjarski simbol sta dva viteza na enem konju, kar ponazarja rev­š­č­ino in skromnost. Besede ‘SIGILLVM MILITVS XPISTI’ pomenijo ‘pečat Kristusove milice’. (Začetnici zadnje besede sta namesto latinskih CHR grški XP. To je bil zgodnji, ile­galni znak za Kristusa, gre nam­reč za prvi črki grške ina­čice Hristos.) Templjarski pe­čat je imel velik ‘vpliv’, zato so bili edinstveni, veliki mojstri pa so jih hranili pod tremi ključi.

Verjetno je prav odmik templjarjev od začetnega poslanstva v poslovne vode botroval usodi razdrobljenih dežel Outremera, kajti dotične meniške bojevnike gre v precejšnji meri kriviti za odločujoč poraz kri­žar­jev v bitki pri Hattinu v Galileji leta 1187. Takratni veliki mojster Gerard de Ridefort se je namreč izkazal kot nesposoben vojskovodja na vseh področjih in je kralju že spočetka napačno svetoval pohod proti bli­žajočim se Saladinovim četam, namesto da bi jih po­čakali v dobro utrjenem in založenem Jeruzalemu. Da­siravno je bila tokrat krščanska vojska številčnejša kot deset let poprej, sta marš čez suho pokrajino in nepravilna taktika privedla do ponižujočega konca. Saladin je zajel kopico templjarjev, od katerih so ve­čino obglavili, dočim je Gerard storil nepojemljivo sramoto in se je proti redovnim pravilom pogodil za svoje življenje s predajo Gaze. Hattinska bitka je zaradi vsega tega pustila črno piko na templjarskem ugledu, za nameček pa je pomenila začetek konca Jeruzale­m­skega kraljestva. Saladin je še istega leta po tednu dni obleganja zavzel Jeruzalem.
Položaja v Outremeru niso spremenili niti tretji kri­žar­s­ki pohod z Rihardom Levjesrčnim na čelu, niti kasnejše odprave, niti pogajanja z Džingiskanovim vnukom o frankovsko-mongolskem zavezništvu. Krš­čans­ka ozemlja so eno za drugim padala v roke Saracenov, dokler ni edina večja križarska in s tem templjarska trdnjava na Bližnjem vzhodu ostala pristaniš­ko mesto Aka. Leta 1291 je padlo še to obzidje, četudi so ga templjarji po svojem kodeksu res hrabro branili do zadnjega diha, vključno s tamkajšnjim velikim mojstrom. Vztrajalo je še nekaj manjših frankovskih postojank na vzhodni obali Sredozemlja, a tudi te so sča­soma postale muslimanske. Resda so križarske ideje v glavah verskih gorečnežev živele naprej, a dvesto let bojevanja v oddaljenih krajih je evropske velesile izčrpalo.

Pri obrambi Ake so templjarji pokazali vse svoje kreposti. Ko je mestno obzidje padlo, so ženske in otroke sprejeli v svojo notranjo trdnjavo, od koder so, zavedajoč se konca, odbijali napade še deset dni. Na koncu se je utrdba zrušila sama vase in pod seboj pokopala vso garnizijo. Preživel je le redovni zakladnik, ki je nekaj dni prej po skrivnem predoru, vodečem v pristanišče, odnesel dragocenosti na ladjo. Tole je fotografija tunela, ki je še vedno prehoden.

Petek trinajstega
Templjarji so se po padcu Ake nastanili na lastnem Cipru, od koder so vodili še par neuspešnih desantov na obmors­ka muslimanska mesta. Toda sprijazniti so se morali z dejstvom, da je njihovega prvenstvenega namena, branjenja Svete dežele, konec. Nadaljnji smisel obstoja reda so zato morali iskati v Evropi. Pri tem so pogledovali na sorodne tevtonske viteze, ki so se iz Jutrovega kmalu preselili v Prusijo, kjer so ustanovili lastno državico Orden­staat. No, neprijazna vzhodnoevropska divjina belokutnikov ni zanimala, raje so se razkomotili v Franciji, konk­retno v pokrajini Languedoc, od koder jih je mnogo izviralo.
Kljub sprva plemenitim nameram in dejanjem so si templjarji tekom let zaradi bajnega bogastva, davčne odveze in ošabnosti, ki je bila posledica moči, nakopali dosti neprijateljev. Po koncu križarskih vojn jih je najbolj mrzil domači kralj Filip IV. Lepi, saj je bil pri njih do vratu zadolžen, povrhu pa so sredi njegove kraljevine zasnovali novo državo. Red je gladko zavrnil njegove želje po financiranju porajajoče se vojne z Anglijo, s čimer je dokončno padel v kraljevo nemilost. Lepi Filip je v Rim poslal spisek krivih obtožb, vendar ta ni padel na plodna tla, ker so imeli Kristusovi vitezi še vedno veliko vojsko in zaslombo pri papežu. Zato se je kralj leta 1303 oziroma 1304 znebil dveh papežev, Bonifacija VIII. in Benedikta XI., ter na Sveti sedež posedel svojega prijatelja iz mladosti, Klemna V. Ta je pod pritiskom sprva izdal nalog za are­­tacijo francoskih templjarjev, nakar je obsodbo raz­­širil na vse evropske države. Razlogi naj bi bili homoseksualnost, krivoverstvo, skrunjenje križa, zanikanje Jezusa in čaščenje idolov.

’Na tem kraju je bil 18. marca 1314 zažgan Jacques de Molay, zadnji veliki mojster reda templjarjev’ piše na plošči v parku Vert Gallant na pariškem otoku Île de la Cité.

Zjutraj 13. oktobra leta 1307 so Filipovi vojaki vdrli v redovne hiše širom Francije in pozaprli nekaj sto vitezov z zadnjim velikim mojstrom Jacquesom de Molayem na čelu. Mnogi med njimi so med mučenjem priznali marsikaj, zato so postopoma vse po vrsti sež­gali na grmadi. Zadnji je 18. marca 1314 gorel de Molay. Obrnjen proti Notredamski katedrali je preklel kralja in papeža, da mu bosta kmalu sledila. In sta mu. Še istega leta.
V ostalih državah je papeževa bula naletela na mla­čen odziv. Po njegovem ukazu so 1312. red sicer razpus­tili, a templjarjev niso nikjer kaznovali. Celo angleš­ki kralj Edvard I., poročen s Filipovo sestro, je pri­­­držane redovnike spoznal za nedolžne. Njihove nepremičnine, bojda 15.000 hiš in gradov, so zvečine do­delili stanovskim kolegom, vitezom ivanovcem, razen v Španiji in na Portugalskem, kjer so skupnost enostavno preimenovali v monteški oziroma Kristusov red. Eden od velikih mojstrov slednjega je bil portugalski morjeplovec Henrik Pomorščak, iz čigar šole sta pozneje izšla Vasco de Gamma in Krištof Kolumb.

Poslednji veliki mojster reda Jacques de Molay je skoraj sedem let trpel inkvizicijsko mučenje. Njegova kletev se je po izročilu še dolgo časa držala francoskih kraljev. Ko je revo­lucionarna giljotina odrobila glavo Ludviku XVI., je nekdo iz raje sko­­čil na oder, jo dvignil in zaurlal: “Jacques de Molay, maščevan si!”
Na belih jadrih Kolumbove karavele Sante Marije, s katero se je pomorščak odpravil v ‘Indijo’, rdeči lopatasti križi niso bili po naključju.

Skrivnosti
Dokumentirana dejanja templjarjev so zgolj drobec kronike nemirnega srednjega veka in bi kot taka hitro utonila v pozabo. Kar jih dela nesmrtne, je vrsta obkrožujočih nejasnosti in mitov, ki še zdaleč niso omejeni na čas njihovega delovanja, marveč sežejo tisoč­letje nazaj in skoraj prav toliko naprej. Zato je tematika živa tako v akademskih krogih kot v množični literaturi.
Srčika skrivnosti tiči v delovanju izvirne deveterice v prvih letih nastanitve na Tempeljskem griču. Izredno nenavadno je namreč, da jih jeruzalemski kraljev pisar ves ta čas ne omeni niti z besedo. Zato se zgodovinarji v dobršni meri naslanjajo na pol stoletja kasnejše zapise francoskega kronista Guillauma de Tyra, ki pa so nadvse skopi oziroma povedo le to, da medse niso devet let sprejeli nobenega novega člana. Možnost, da so raziskovali tempeljsko področje, ni iz trte izvita. Svetišče kralja Salomona iz desetega stoletja pred našim štetjem, čigar ostanki naj bi bili tam zakopani, je najpomembnejša stavba Stare zaveze, saj gre za prvi tempelj izbranega ljudstva. V njem so po biblični referenci shranili skrinjo zaveze, ki je vsebovala tabli z desetimi božjimi zapovedmi. Zgradbo so tekom stoletij sicer nekajkrat razdejali in jo ponovno zgradili, a kletni temelji so ostali. Legenda pravi, da so svečeniki leta 70 za časa velikega judovskega upora pred Titovimi legijami skrili pomemben duhovni zaklad. Up­ra­vičeno se lahko ugiba, ali je deveterica v Outremer res prišla zaradi uradno podanega razloga ali pa je imela jasno nalogo. Da najdejo nekaj, kar je bilo tisočletje skrito.

Salomon je s postavitvijo templja izpolnil željo svojega očeta Davida. A čeprav se je kralj zapisal v zgodovino kot modrec in razumnik, je bilo v resnici njegovo vladanje samodržno in tirans­ko, predvsem zavoljo gradbenih in širitvenih projektov. Po njegovi smrti je zato prišlo do revo­lucije in odcepit­ve južnega dela, Judeje.

Za skrinjo zaveze najbrž ni šlo, kajti njena najdba, čeprav arheološ­ko pomembna in judovstvu neprecenljiva, Evropi ne bi toliko pomenila in predvsem ne bi vzrokovala templjarskim skrivnostostim. Ina­či­ca z boljšimi argumenti je is­kanje zapisov o izvoru krš­čanst­va, konkretno Jezusovega evangelija. Taki dokumenti bi dokazali, da je bil nazareški Je­šua povsem človeški, da ni um­­rl na križu in da je imel potomce. Zna­biti, da siromašni Kristusovi vitezi niso bili tako krš­čanski, kot se je dozdevalo, marveč so bili gnostiki, celo katari. (Ka­tari so bili sekta v francoski po­krajini Languedoc, ki je verjela v vseobkro­žu­jočega boga in hudiča, zanikala božjega sina ter črtila čaščenje mučilne naprave, križa.) Ker je gnosticizem Cerkev preganjala že od arijanizma dalje, bi se zdela namera katarov, da jo postavijo na laž, čisto sprejemljiva. Še več, templjarji bi bili s pri­dob­ljeno močjo zmožni zrušiti papeško oblast in poeno­titi jude, kristjane ter muslimane v eni veri pod enim Bogom, brez sina in svetega duha. Obstajajo namigi, da so res delovali v to smer, pri čemer niso računali, da jih bodo prepodili iz Svete dežele, preden se dovolj okrepijo. Da je bilo posredi dejansko nekaj neortodoksnega, nakazujejo pričanja vohunov in zajetih templjarjev. Že res, da so priznanja inkvizicijsko izsilili z žganjem mesa in trenjem sklepov. Vendar se določeni elementi izpovedi ujemajo, na primer malikovanje neznanega boga Bafometa. Razum pravi, da se Filip Lepi templjarjev sicer ni znebil zaradi svoje po­božnosti, saj je brez slabe vesti spravil v zagroblje dva papeža, a obtožbe so morale imeti osnovo. Znano je navsezadnje, da se je red zanimal za ezoterične vede, kot so kabala, alkimija, sveta geometrija in as­t­ro­nomija. Določeni tovrst­­ni poskusi so v srednjem veku za Cerkev mejili že na okultizem. Konec koncev je treba vedeti, da je Vatikan še tri stoletja pozneje obsodil Galileja, ker se je uprl doktrini o Zemlji kot središču vesolja.

Abram, Abraham in Ibrahim – tri imena za istega očaka oziroma isto korenino vseh treh religij, kar jih dela združljive. Abraham je spočel dva rodova: Izraelce po sinu Izaku in Arabce po Izmaelu, ki mu ga je rodila Egip­čanka Hagara. Prva Mojzesova knjiga pravi, da je Bog Abrahamu naročil, naj zgladi razhajanja med ljudmi. Ko bi le videl, kaj se je zgodilo z njegovima ljudstvoma!

Sionska bratovščina
V zvezi s templjarji največkrat omenjena legenda je kajpakda ona o svetem gralu, bajeslovnem kelihu, iz katerega je pil Jezus pri zadnji večerji in/ali v katero so ujeli njegovo kri med križanjem. Čaša nes­mr­tnosti je prisotna že v Arturjevih mitih – iskal jo je njegov vitez Parsifal, po zgodbi katerega je Wagner skomponiral istoimensko opero. Obstajajo namigi, da je ča­šo na svoje potovanje odnesel Jožef iz Arimateje, ki je skupaj z drugimi Jezusovimi prijatelji, vključno z Marijo Magdaleno, potoval v Britanijo. A pri tem obstaja še druga, bolj metaforična razlaga grala. Ta pravi, da je kupa prispodoba za maternico, konkretno za Magdalenino, ki je bila po veliko virih Jezusu dosti bliže, kot pove Sveto pismo. V taki kupi bi bila Jezu­sova kri dobesedno. Od tod domeva, da besedna zveza sploh ni san greal (sveti gral), marveč sang réal, kar po francosko pomeni kraljevska kri. Temp­ljarji naj bi to (iz)vedeli, na podlagi če­sar nekateri skle­pajo, da se njihove cerkve, posve­če­ne Naši gospe (Notre dame), v resnici poklanjajo Magdaleni, ne Devici.

Templjarjem so kot mogočnim božjim vojšča­kom v tistem času pripisovali marsikaj, med drugim posest vrste relikvij. Čaša, iz katere je pil Jezus pri zadnji večerji, je le ena od njih. Imeli naj bi tudi tako imenovan pravi križ, razpelo, na katerem je visel Kristus, oziroma vsaj njegove trske, pa njegov pogrebni prt, sulico, s katero ga je rimski vojak ranil po križanju …

Teza, da je bila Marija Magdalena Jezusova družica in je z njim ali po križanju noseča potovala v Evropo, je osnova za široko teorijo o Kristusovih potomcih, v kateri templjarji predstavljajo le delček celote. Njegov rod naj bi bila dinastija Merovingov, ki je vladala frankovskemu kraljestvu v zgodnjem sredn­jem veku. Krvna linija se z umorom zadnjega kralja Dagoberta II. baje ni prekinila in traja še dandanes, varuje pa jo skrivna organizacija Sionsko priorstvo. Vendar ne gre spregledati dejs­t­va, da se je za dotično bra­­tovščino prvič slišalo šele pred pet­de­se­timi leti. Takrat je na plano od do­z­­devno istega vira priš­la velika količina skrbno us­merjanih senzacionalis­tič­nih informacij, ki so jih nato pisatelji in zgodovinarji vknjižili v stotine nas­lovov. Vrh promocije je združba dosegla leta 1967, ko se je v pariški knjiž­nici znašla mapa Dossiers secrets (Tajni akti) z dokumen­ti in merovinškimi rodovniki. Ti zapisi pravijo, da priorstvo obstaja že stoletja, ves čas iz ozadja vleče niti, širi humanizem ter čaka na ugoden trenutek za rojalističen prevrat v Franciji in ustoličenje zakonitega kralja. Dosjeji prav tako omenjajo vrsto velikih imen,ki so bodisi bili z redom povezani, na primer ‘dobri’ papež Janez XXIII., Nostradamus in slikar Nicolas Poussin, bodisi so bratovščini kar predsedovali, med njimi Leonardo da Vinci, Isaac Newton in Victor Hugo. Od tod izvira vrsta dvoumnosti in domnevnih skritosti v raznoterih umetniški delih, od Leonardove Zadnje večerje do Poussinovih Arkadijskih pastircev. Temp­ljarski red igra v sionski zgodbi vlogo aparata za pridobivanje moči in dokaznega materiala. Promotor združenja je bil Parižan Pierre Plantard, ki se je oklical za aktualnega Ješuinega potomca.

Je bil Pierre Plantard, ki je umrl 2000., resničen Jezusov in Dagobertov naslednik ter veliki mojster Sionskega prior­stva ali samo avtor ukane?

Čeprav se je na podlagi omenjenih Tajnih aktov spletlo veliko štorij, med ostalimi zelo razširjena laično zgodovinska knjiga Sveta kri in sveti gral, katere ideje je nato povzel Dan Brown v Da Vincijevi šifri, danes splošno velja, da je bilo Sionsko priorstvo ena večjih potegavščin. Vseeno pa Plantardova zamisel ni bila brez zrn, kajti naveza Jezusa in Merovingov je obstajala že prej. Morda je vpletena tudi v uganko znane vasice Rennes-le-Château v Languedocu. Koncem de­vetnajstega stoletja je tam med prenavljanjem župnišča lokalni duhovnik Bérenger Sauničre odkril nekaj zelo pomembnega, nekaj, zaradi česar je v prihodnjih letih neznansko obogatel. Kakšne draginje oziroma svetinje je našel, se ne ve, govorilo pa se je o za Cerkev spornih dokumentih in izgubljenem temp­ljarskem zlatu. Tudi za to štorijo sicer pretežno velja, da naj bi bila reklamna poteza tamkajšnjega turizma, a ne gre zanikati možnosti, da tisti kraji hranijo prenekatero davno izgub­ljeno skrivnost.
Če odmislimo ezoteriko, ostaja vsaj ena velika zgodovinska neznanka: kam je izginil bajni templjarski zaklad? Zanj se je Filip Lepi obrisal pod nosom, kajti po zasedbi opatij niso na­š­­li nobenih vreč zlata in dragih kamnov. Znano pa je, da je dan prej, 12. oktobra 1307, iz pris­ta­nišča La Rochelle izplulo osemnajst templjars­kih ladij, za katerimi se je izgubila vsa­ka sled.

Gralovska uspešnica zadnjega časa, Da Vincijeva šifra, s Sionskim priorstvom v glavni vlogi pre­očitno sloni na bukvi Sveta kri in sveti gral, katere avtorji so Dana Browna celo tožili. Pravde niso dobili, so si pa zagotovili promocijo za ponatis.

Templjarji zdaj
Krajev, na katerih so templjarji pustili svoj pečat, je polno, zato njihova zapuščina ni samo mitološka, marveč tudi vidna in otipljiva. Še vedno stojijo gradovi v Izra­elu in v Siriji ter mnogi samostani od Španije do Poljske. Največ stavb je seveda v Franciji, ni pa jih malo niti v Angliji. Najbolj zanimive so cerkve, na primer Temple Church v Londonu, katedrala v Chartresu in rosilinska kapela na Škotskem, ki se zelo razlikujejo od tistodobnih smernic. Njihovi graditelji so se namreč na Bližnjem vzhodu priučili Evropi nez­na­nih pristopov in posledično imeli velik vpliv na gotsko arhitekturo. (Mimogrede, rotunda Svetega Nikolaja v Selu na Goričkem zelo verjetno ni delo templjarjev, kot nekateri turistični letaki naivno og­la­šu­jejo.)

Nicolas Poussin je bil največji francoski slikar 17. stoletja in zavoljo skrivnostnosti njegovih del ga radi povezujejo s Sionskim pri­orstvom oziroma z njegovim poslanstvom. Najbolj razvpita slika je Les Bergers d’Arcadie, Arkadijski pastirji, in sicer spričo več­um­nega, morebitno anagramskega zapisa ’et in Arcadia ego’.

Po redu svetih Kristusovih vitezov se zgleduje marsikatera novodobna loža, najsi gre za japijevske pros­to­zidarje, mistične rožnokrižarje ali moderne temp­ljar­­s­ke bratovščine. Med slednjimi je največja Ordo Supremus Militaris Templi Hierosolymitani oziroma Neodvisni red jeruzalemskega templja, ki je nedavno na Turjaku ustanovila slovensko komendo. Ti krožki za odrasle nimajo nobene resnične povezave s srednjeveškim redom, marveč zagovarjajo novodobno viteštvo in pomoč ubogim. Edino španska veja si pripisuje krvno nasledstvo in je zato avgusta letos v Mad­ridu vložila tožbo zoper papeža Benedikta XVI. z navedenim zneskom sto milijard evrov, kolikor naj bi bilo vredno imetje reda ob zaplembi. Kot pravijo potomci meniških vitezov, si ne želijo zloma Cerkve, marveč njeno javno priznanje zmote oziroma opranje templjarskega imena. Vatikan kani zato v kratkem izdati knjigo na podlagi odkritja iz leta 2002. Takrat je neka zgodovinarka v njihovih skrivnih arhivih našla pristen dokument, s katerim je papež Klemen V. avgusta 1308, torej slabo leto po aretaciji, viteze pomilostil. Kar pa jim očitno ni pomagalo.

Convento de Cristo, mogočno, dobro ohranjeno utrdbo v osrednjeportugalskem Tomarju so v 12. stoletju prav tako zgradili templjarji. To je bil nato glavni stan iz templjarjev izhajajočega Kristusovega reda. Morda opatija hrani kakšno skrivnost …

Veliko je skrivnosti na tem svetu, marsikatere so za večno pozabljene, kakšno bomo tudi še odkrili. Nemara se bo nekoč našel celo templjarski zaklad. Vendar je nekaj gotovo: če dokaz, da je Jezus, kakršnega poznamo, izmišljotina, bi bilo v danem trenutku bolje za človeštvo – akademskost in resnicoljubnost gor ali dol -, da ostane skrit. Krš­čanstvo je pregloboko v porah civilizacije in predstav­lja vodilo v življenju dvema milijardama ljudi, stotinam milijonom pa edino upanje v današnjih razmerah pokvarjene družbe.
“Če Kristus ni bil obujen, je naše oznanilo prazno in prazna je vaša vera,” piše Sve­ti Pavel v Prvem pismu Korinčanom. Z drugimi besedami, ako se čudeži niso zgodili, se podre temeljni kamen največje zgradbe in ljudstvo ostane prazno, v prepadu obupa. Krščanstvo pa je, ne oziraje na vse zgodovinske in današnje krivice, ki se delajo v imenu vere, človekoljubno gibanje z nazori, ki bi se jih moral držati slehernik, krščen, obrezan ali heretičen.

V Sloveniji delujeta dve templjarski komendi, ki imata kak ducat članov. Gre za elitistične, nazivno dobrodelne klube, ki pa se kot vse tosortne združbe ne izpostavljajo in so le redko v občilih. Tudi zato, ker jih javnost nato označi za okultistične maš­kare.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja