Je po šibki trojki in tridesetih letih Fury Road novi Pobesneli Max, katerega staro slavo še pomnimo? Vse govori temu v prid, saj ga je naredil taisti človek, ki je ustvaril, spisal in režiral vse filme doslej: Avstralec George Miller. Tudi intenzivni trailer je nakazoval na visokooktansko kamionarsko arkado v pustinji, torej na Road Warriorja nove dobe.
Povest se nič bolj kot prejšnje ne trudi z osvetlitvijo preteklosti, niti ni vpeta v doslejšnjo časovnico. Katastrofični dogodek je svet spremenil v puščavo in izročilo je pozabljeno. Redki preživeli se v podivjani, distopični družbi tepejo za akvakolo in bencin, pri čemer so glavno sredstvo moči vkup zbita, nenavadna vozila. Slednja so bila eden ključnih učinkovin dvojke, tokrat pa je cestni heavy metal dobesedno onstran domišljije. V glavni vlogi je 2000-konjska, 18-kolesna cisterna, ki ji čez pesek sledi grozd preganjalcev z nebotičniškimi zračniki kompresorjev, ogromnimi rori in še večjimi kolesi. Recimo dve kadilakovi karoseriji ena na drugi, nasajeni na gigantsko podvozje, in tatra s petkilovatnim ozvočenjem, bobnarji ter na gurtne pripetim zblaznelim kitaristom, katerega dvojna džitra bruha ogenj.
Dvourna predstava temnoveško-postapokaliptičnega cestnega slaboritništva le malo minut teče v nižjih obratih, saj je dogajanje superchargano in spektakel na nitro. Kar ni nenavadno, saj domala celoten film sestoji iz enega samega kadra verižnega karamboliranja in eksplodiranja. Pri tem velja poudariti, da se je Miller zadeve lotil starošolsko in uporabljal karseda malo računalniških trikov, zelenega ozadja pa sploh ne. Kar deset let so skupaj švasali povsem delujoč kolesni inventar, medtem ko je režiser srdito dirko, tako kot v starih časih, posnel na roke. Domiselne koreografije imajo zato še višjo vrednost in bojda je bilo snemanje kaskaderski presežek. Pri tradiciji mu jo je zagodla edinole narava, ki je peščeno deželo tam spodaj spremenila v botanični vrt. Zato je bil primoran produkcijo preseliti v Namibijo.
Film je drugačen od tipične h’woodske robe in navdušencu nad kakovostno akcijo priporočljiv kot malokaj. V tem pogledu se gladko zapelje čez Fast 7. A tisto, kar me muči že od uvodnega vprašanja, je dušna verodstojnost. Prvi poglavji sta imeli sporočilno fabulo in močne like, s čimer se aktualnež žal ne more pohvaliti. Zgodbe v pravem pomenu besede namreč nima: povorka se pelje petdeset kilometrov v eno smer, nakar polkrožno obrne in se vrne. Če močno iščeš, sicer zaznaš globlje nastavke, recimo o revolucionarstvu in pomembnosti žensk, saj se okoli jošk očividno vrti tudi postapokaliptični svet. Toda te vitice se izgubijo v hrumenju božanstva V8. Duhu starih vremen dodatno zavda slab razvoj oseb, pri čemer najbolj izstopa naslovni junak. Ta resda nosi razcapano opravo, preganjajo ga spomini preteklosti, fura falcona in poprime za odžagano dvocevko. Vendar Tom Hardy ni nič več kot Maxov cosplayer. Mrmrajoči lik je plitek, predstavo pa v resnici vodi ženska različica pobesnelosti, enoroka Furiosa.
Film je torej postavljen v madmaxovski scenarij, zvest je podnaslovu Fury Road in je kot samostojen izdelek nadmočen. Ali povest iz življenja Maxa Rockatanskyja to pač ni. Zdi se, kot da bi hotel Miller najbolj zapomnljiv kos iz najboljšega filma, torej cisterniško gonjo s konca dvojke, raztegniti v celovečeren, zapretiravan šov – pri tem pa je pozabil, da Max ipak ni bil le to.
