Hiter in besen

Pustinja, ford s superchargerjem, odrezana dvocevka, gimpovske oprave, pasja konzerva. To so ključne besede prigod bivšega policista Rockatanskyja. Ob skorajšnjem reštartu franšize LordFebo ob­novi spomine na moža, ki smo ga poznali kot Cestnega bojevnika.


Kaos, uničene sanje, propadla dežela. Vse, kar ostaja, je spomin na čas, ko je svet poganjalo črno gorivo. V puš­ča­vi so zrasla velika mesta iz cevi in jek­la. Toda iz razlogov, ki so že davno pozab­ljeni, sta bojevniški plemeni sp­ro­­žili pekel, ki je vse pogoltnil. Brez goriva so se gr­meči st­roji ustavili. Svet se je zdrobil in človek se je obrnil proti sočloveku. Preživeli so samo neus­­­miljeni plenilci. Cestam so zavladale tolpe in v vr­tincu razpada družbe so nastradali navadni ljudje – ljudje, kakršen je Max. Ob hrumenju motorja je izgubil vse in postal le lupina človeka.

Max pobesni
Avstralec George Miller, avtor in režiser vseh Maxovih prigod, si ni dal veliko opravka z razlago ozadja svojega katastrofičnega sveta. Pravzaprav je šele v drugem delu skozi nekaj nerazločnih posnetkov namignil na vojno in uničenje zavoljo nafte oziroma njenega pomanjkanja. Zamisel je dobil med naftno krizo leta 1973, ko so motoristi v državi tam spodaj povzročili precej neredov. Zato so v prvencu, napetem trilerju starih dni, imeli ravno oni glavno vlogo, zadnji branik civilizirane ureditve pa so bili cestni policisti, opremljeni z avstralskimi fordi mogote. Eden od uniformirancev je bil Max Rockatansky, ki ga je zaigral komaj 23-letni Mel Gibson.

Dvajsetinnekajletnik Mel je prišel na avdicijo podplut in z mačkom, saj se je prejšnji pivski večer zapletel v pretep. Bil je prepričan, da je zapravil priložnost, a je filmarjem padel v oči ravno zaradi šljivastega videza. Vloga mu je prinesla nesmrtno slavo in mu odprla holivudske duri.

Ko mu banditi ubijejo ženo in otroka, kar je, kot bi znal takisto potrditi Frank Castle, zajebana izkušnja, Max pobesni. Iz garaže vzame proslavljeni avto, 600-konjskega forda falcona XB, in v precej osnov­ni cestni akciji razčefuka vse mopedistične šeme. Posebej hud spektakel to res ni bil, saj se je pisalo leto 1979, proračun je bil nizek in produkcija neodvisna. Kulturno ministrstvo zaradi narave projekta ni dalo podpore in nazadnje je Miller, po izobrazbi zd­ravnik, nekaj mesecev opravljal splošno prakso, da so kupili sedem rabljenih štirikolesnikov. Menda je imel usnjen kombinezon zgolj Mel, medtem ko so ostali nosili polivinil. A ne samo, da je Mad Max 1 postal eden najbolj dobičkonosnih avstralskih filmov, dve desetletji je držal rekord med razmerjem vložka, ki je bil nekaj sto tisočakov, in izplenom. Kljub nasilni predstavi, ki je vključevala posiljevanje, zažiganje in neusmiljen umor otroka, je namreč prinesel sto milijonov.
Nepoznana zanimivost je, da so v ZDA prvega Maxa sinhronizirali. Razlogi za to so sicer že davno pozab­ljeni, ampak brez heca so na novo posneli čisto ves govor z ameriškimi špikerji. Pri tem so seveda poamerikanizirali avstralske izraze, kot sta oi (hey) in windscreen (windshield). Ker je šla svetovna distribucija filma čez Warner Bros., smo zelo verjetno tudi pri nas Mela le gledali, poslušali pa nekoga drugega. No, v ploščkovni in posledično v sandokanski izdaji je izvirna zvočnasled.


V8 INTERCEPTOR


Avstralska podružnica Forda skoraj pol stoletja razvija in izdeluje lastne avtomobile, med katerimi je najbolj dolgoživ in razširjen model falcon. Filmska izpeljanka, tako zvani pursuit special ozi­roma V8 interceptor, je v resnici XB GT coupe, letnik 1973. Izvorno je imel 300-konjsko, osemvaljno mašino s prostornino 5,7 litra ali 351 kubičnih palcev. Naknadno so mu na vsako st­ran dovijačili po štiri rore in prepoznavni zrač­nik za kompresor, ki gleda iz havbe. Tako je nastal eden najbolj ikoničnih filmskih avtov, ki ga nemara preseže le delorean. Čeprav Max večkrat vklopi oziroma izklopi pogon superchargerja, v resnici le-ta ni deloval in je bil le za okras. Konkretno vozilo še vedno obstaja v nekem muzeju na Floridi, saj so v dvojki uničili rezervo, ne originala. Se pa po svetu vozi kar nekaj replik, celo takih, ki imajo zaresnih 600 konj, toliko, kot pravijo v filmu. Cene gredo v šestmestne zneske.
Ford Avstralija je sicer pred časom izdelal koncept novega interceptorja, toda iz njega ne bo nastalo nič. Kmalu zatem so namreč objavili, da bodo zaradi neprofitnosti prihodnje leto zaprli obe tovarni. Poslej bodo tam dolaj furali le še ameriške in evropske forde.


Stereotip konca sveta
S falconom in šepavim Maxom v taisti usnjeni uniformi se otvori drugo poglavje, bolj znano kot Road Warrior. Svet je šel očigledno docela v vagino, saj civilizacije ni več, puščava pa se razprostira od sončnega vzhoda do zahoda. Avstralija, tista od boga pozabljena presušena dežela, je bila kot nalašč za tako distopično futuro. Celoten film so lahko pos­neli v krogu nekaj kilometrov. V tej zgodbi je še bolj poudarjena odvisnost od nafte, saj so ljudje priprav­ljeni za kapljico črnega zlata ubijati in umreti. Na eni strani stoji majhna rafinerija, ki jo branijo v nogometne ščitnike odeti in z loki oboroženi dobri fantje. Pod zidovi utrdbe pa lajajo vojni psi pektoralnega Lorda Humungusa, ki so videti direkt iz bara Modra ostriga.

Ena od posebnosti Maxovih filmov je dokajšnja eks­kluzivnost metkostrelnega orožja. Rockatansky resda ima svojo odžagano šrotarico, ampak patroni so silna redkost. Človeštvo se v prihodnosti strelja z loki, zvečine pa so orožja kar avtomobili.

Pobesneli Max 2 je cestno-akcijska mojstrovina, ki gledalca še danes napeto drži pred zaslonom. Ses­tavni deli so preprosti, toda perfektni, najsi gre za ma­ničnega ritopika Weza, za nasičene štirikoles­niš­ke borbe, katerih vrhunec je četrurni zaključni pregon s cisterno, ali za robne like, kakršen je divji mulac s skalpirnim bumerangom. Ker je brez posebnih učinkov, saj so vse posneli na pristen način, se ni predstava divjaških zamasikrancev in odpadnih avtov prav nič postarala. Nasprotno, ob mnogih modernih poflih je ogled takega starošolskega, neholivudskega spektakla iz daljnega leta 1981 naravnost osve­žu­joč.
Dvojka je tisti pravi in najboljši Mad Max, ki je definiral postapokaliptično okolje, kakršnega hranimo v podzavesti že dobre tri dekade. Z njim je Miller nehote utemeljil fikcijski podžanr, ki so mu sledile številne povesti, na primer nam poznani seriji Wasteland in Fallout. Sam scenariju rečem kar madmaxpunk. Vanj sodijo uničen puščavski svet, v katerem se peščica ljudi s primitivno tehnologijo bori za pre­živetje, in improvizirana, z vseh vetrov skombinirana oprema, naj gre za orožja, šemaste oprave ali vozila. Malo filmov je pustilo tak popkulturni odtis oziroma je tako močno seglo onkraj kinodvoran.

Road Warrior je pokasiral mnogo nagrad, med drugim za domiselno kostumografijo, napaberkovano iz športne, vojaške in motociklistične opreme. Zamaskirani mišičnjak Humungus si je čez ksiht poveznil cedilo za makarone, njegovemu pribočniku, irokezastemu Wezu, pa za hiter vstop rito domiselno prekriva le usnjena zavesica. Oba sta seveda častna člana kluba LederŠerif, kakršnih ne delajo več. Mimogrede, Weza igra isti tip kot negativca v Arnoldovem Komandosu.

Onstran Gromke kupole
Ogled Road Warriorja je nujen, najmanj zavoljo splošne razgledanosti. Tudi enko velja poznati, tako zaradi porekla, kot drugačne sorte napetosti. Kot Alien proti Aliens. A trojka s podnaslovom Beyond Thunderdome (1985) je bila slaba že ob izidu. Mra­kobno dogajanje v puščavs­kem zaselku, kjer energi­jo proizvajajo prašiči, je neprivlačno, kolonija otrok, ki ob zasutem boeingu čakajo na pilota od­re­šenika, pa brezvezna. Močno izstopa manko osemvaljnika, saj Max na kamelji vpregi pač ni Max, in tista zaključna gonja je le v po­smeh nizu. Neizraziti liki niso dorasli Humungusu, Wezu in ostalim preteklim frisom, poleg česar resničnih negativcev pravzaprav ni. Še najbolj zapomnljiv je dvojec Master Blaster in borba z njim, no, z njegovo polovico, v naslovni kupoli. Zdi se, kot da so filmarji stavili le na ime Tine Turner, ki igra županjo.

Čeprav poprej ni niti v besedi, niti v sliki omenjene jedrske katastrofe, trojka nanjo namigne z radio­aktivno vodo. Najbrž je ta kriva za takele disko pričeske. Kje so potemtakem mutanti?

Čeprav vidimo razrušen Sydney, zgodba ne razgrne ne ozadja, ne ospredja. Max pride od neznankje in gre neznanokam. Zaključek Melove trilogije bi moral biti presežek, nepozaben akcioner iz povojnega sveta, a dobili smo bledo zmes prašičjega dreka in kopije Izgubljenih fantkov iz Petra Pana, začinjeno z dvema komadoma od Turnerce. Še Waterworld, poapokaliptični oziroma popotopni poskus Kevina Costnerja, je bil boljši. Na žalost prav veliko sledilcev ni bilo. Costner se je poskusil še s faliranim Post­manom in omembe vreden je Book of Eli, do­čim je Resident Evil: Extinction deloval madmaxovsko samo v reklamah.
Režiser in lastnik licence George Miller priznava, da se mu tretja epizoda ni najbolj posrečila, zato je kmalu po njej pričel iskati možnost za popravni izpit. Danes trdi, da je scenarij, ki bi Cestnega bojevnika vrnil tja, kamor spada, torej na cesto, pripravil že pred petindvajsetimi leti, vendar so mu Warnerjevi bratje dali zeleno luč šele 2003. Takrat je bil še v igri Mel Gibson. Toda ob pričetku iraške vojne je studio projekt zamrznil, kajti puščavsko-naftna tematika se jim je zdela politično vprašljiva. Leta so minevala in Mel je skozi alkoholno-družinske težave izgubil interes. Miller je kljub temu želel posneti novo zgodbo, “pa če je to zadnje, kar bo storil v življenju.”

Daljnosežni vpliv Cestnega bojevnika se je pokazal šele kasneje. Eden od tipičnih madmaxpunkovskih izdelkov je niz postapokaliptičnih iger Fallout. Resda se te dogajajo v daljnejši prihodnosti in vsebujejo dvoglave krave ter druge mutante. Ampak zgled je očiten, kar kaže nezgrešljivi spodnji prizor iz trojke.


Cesta besa

Tekom zadnjega desetletja, ko je izdelal edinole pingivansti animiranki Vesele nogice, je Miller glede svojega omiljenega lika prišel na marsikatero smelo idejo. Poigraval se je z namero o animejastem Maxu, saj ga je navdahnila futuristična japonska risanka Akira. Nato je razmišljal o filmu, povezanem z vzporedno igro, za kar se je dogovarjal s Coryjem Barlogom, šefom razvoja God of War 2. Potem se je odločil, da bo sočasno posnel dve štoriji iz opus­to­še­ne dežele. Naposled je pristal pri enem klasič­nem izdelku, a tudi z njim ni šlo gladko. Čeprav je doma v dobesedno madmaxovski deželi, ga je narava leta 2011 na polno opetnajstila. Zaradi zgodovinske moče se je pustinja Novega Walesa spremenila v travnike, ki zlepa niso uveneli. Leto dni so zaman čakali na sušo, nakar so snemanje preselili v Namibijo. Tam so imeli težave z naravovarstveniki …

Upam, da Fury Road ne razočara. Toma Hardyja smo doslej videli kot mutanta Bana v Batmanu, pridružila pa se mu bo še Charlize Theron kot Furiosa. Ravno njej naj bi bil namenjen še en filmski odvrtek.

Fury Road, kakor se kliče četrto poglavje, v času branja že igra v slovenskih kinematografih. Po trailerju sodeč se je štorija v resnici vrnila na pota stare slave: k brezobličnim drvečim pošastim. Melove prašne škornje je sicer obul neavstralec Tom Hardy, ampak možak je vsaj ponovno za volanom, in to še bolj predelanega V8 interceptorja. Od kod ga je potegnil oziroma kako se pripoved vklaplja v obstoječ svet, bomo zaradi neposrečenega datuma zapisali ob mesecu osorej.
Po tridesetih letih mrtvila je letošnje leto vsekakor v znamenju Besnega Maxa. Septembra namreč dobimo še obetavno, dolgo izmikano igro, ki ne bo peskovniška le zaradi puščave, marveč takisto po pristopu. Zato poslušaj, kaj ti velim: naj si vodja tropa ali divji mladič, zdaj je pravi in zadnji trenutek za obnovitev spomina na Cestnega bojevnika izpred tridesetih let!

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja