Jez na reki Amstel

V iskanju novih izkušenj in ker Adria v Köln ne leti, na bližnjo Nizozemsko pa, se je naša odprava na Gamescom tokrat pričela in zaključila v Amsterdamu. Prvi vtis s tem tako razvpitim mestom ni bil nič kaj prida. Resda bi bilo naivno pričakovati sonč­nih 30 stopinj, dobrodošlico rdečeličnih kmetic v cok­lah in coffee shop že na letališkem terminalu. A vsee­no si nisem obetal izstopa iz aviona v hladno in turobno škropljenje brez enega samega tulipana ob stezi. Severnoevropsko vreme očitno ni sposobno niti konkretnega dežja, marveč le drobnega pršca, ki je ravno toliko beden, da se ti ne da odpreti marele, a kljub temu dovolj zoprn, da ti pristriže raziskovalne peruti. Ker so padavine na sporedu vsak drugi dan, je taka nebesna slika zelo verjetna ne glede na sezo­no. Zato je bila naša radost toliko višja, ko se je mes­to naslednje dni odelo v zgolj delno oblačno, skoraj pripekajočo podobo, ki je docela popravila vtis in nam omogočila poln vdih kolesarstva, čolnarjenja ter botanike.

Take so tipične amsterdamske bajte oziroma njihova pročelja: ozka in nagnjena.


Amstelski jez

Mesto za evropske razmere ni staro. Prvo omembe vredno naselje na tistem koncu so postavili v trinaj­s­tem stoletju, ko so na reki Amstel zgradili jez. De­lav­ce so oklicali za Amstelledamerje in tako je zaselek dobil ime. V srednjem veku je zaradi vodnih poti kraj postal močno trgovsko središče, toda krila je Amsterdam dobil šele na koncu šestnajstega stoletja, ko se je dežela otresla sprva habsburškega in nato še špans­­kega jarma. Zaradi republikanskega ustroja, podrejenega ekonomiji namesto kleru ali plemstvu, je dr­žava brez slabe vesti ponudila zatočišče vsem sortam skupin, ki jih je Cerkev preganjala: španskim Židom, francoskim kalvinistom in nemškim protestantom. Vsi so s svojimi znanji, bodisi trgovskimi, bodisi strugarskimi, prispevali nezanemarljiv delež, da je Nizozemska v zelo kratkem času postala svetovna trgovska velesila, ki je imela na vrhuncu moči celo največjo mornarico. Že leta 1602 so Amsterdamčani ustanovili prvo multinacionalko, Nizozemsko vzhodnoindijsko družbo, ki je bila za nameček prva delniška megakorporacija z vladnim pooblastilom, da lahko vodi vojne, izdaja denar in ustanavlja kolonije. Ena takih je bil strateško pomembni južnoafriški Cape Town, mimo katerega je tedaj potekala večina prometa z vzhodom. Spretni pomorščaki, ki so ekskluzivno trgovali z Japonsko in v Evropo razširili nemalo eksotičnih dobrin, so zapičili zastavice na vse celine in nekatera poimenovanja so še vedno aktualna. Najbolj znani imeni sta Rt Horn in Nova Zelandija, obe tradicionalno povzeti po domačih nizozemskih krajih, mestu Hoorn in pokrajini Zeeland. Imeli so celo Novo Holandijo in Novi Amsterdam, a so Angleži krivi, da se danes kličeta Avstralija in New York.
Zlato nizozemsko kolonialno obdobje, ki velja za prvo obliko kapitalizma, je trajalo dobro stoletje, nakar je njihova moč zavoljo korupcije, političnega rivalstva in angleških topov opešala. Prva evropska banka je sčasoma postal London, toda Amsterdam, prej najbogatejše mesto na svetu, je še vedno predstavljal glavno trgovsko vozlišče severne Evrope. In tudi kulturno, za kar je bil v prvi vrsti zaslužen slikar Rembrandt. Poleg tega je kraj v teh časih blaginje izoblikoval svojo edinstveno podobo, ki jo po štiristo letih še vedno uspešno trži. Takrat so namreč zato, da bi uredili neprestane težave z vodovjem, pridobili zemljo in nare­di­li prestolnico posebno, udejanjili zamisel treh glavnih prekopov, imenovanih Grachtengordel, ki v polkrogih objemajo središče. Sčasoma se je kanalov nabralo še več in zaradi njih Amsterdamu često pravijo Severne Benetke, pri čemer si z italijanskim koliš­­čem ne deli ne usmrajenosti, ne problemov s pogrezanjem. Tudi zato ne, ker za razliko od splošnega prepričanja kljub izhodu v Severno morje mesto nima slane vode. Vsa voda prihaja iz dveh rek in enega jezera ter jo s sistemom zapornic vsakodnevno osve­žijo.

Čolni, tramvaj in bicikli ter nenavadne bajte. Gneča je poleti in za kraljičin rojstni dan 30. aprila precejšnja, a vzdušna in nemoteča.


Vegaste bajte

Poleg kanalov so zaščitni znak Amsterdama zanimive hiše. Arhitekturna zmešanica, ki sega od gotike prek baroka do art decoja, je že sama po sebi prijetna za oko. Zlasti ker so vse stavbe starosti nekaj stoletij navzlic v od­lič­nem stanju. Tisto, kar je bolj nenavadno, je mnogohišna natlačenost, kajti ulice niso zgrajene iz nekaj enovitih objektov, marveč iz desetin bajtic, širokih dve, tri, največ štiri okna. Ta svojevrstnost izhaja iz starinskega odloka, ki je davek na posest odvajal od širine zgradbe, zato so vsi iznajdljivo gradili v globino. Hiške se seveda držijo ena druge, zato urbana legenda veli, da bi se ob odvzemu ene same mesto podrlo kot domine. Ta fasadna raznovrstnost pa je za končni učinek nadgrajena še z enim detajlom, ki ga opaziš ob pozornejšem pogledu vzdolž pročelij. Vsa so nagnjena naprej, ena bolj, druga manj, na vrhu pa iz njih molijo tramovi. Ta sprva nerazložljiva posebnost ima razumen razlog. Zaradi ozkosti zgradb in posledično prav takih stopnišč pohištvo vstavljajo skozi okna s pomočjo škripca, pripetega na vrh. Nagnjenost lica to olajša. Logično. In všečno, saj imaš često ob­čutek, da zreš v karikirano, risankasto kuliso.
Staroveška urbana ureditev z vodnimi potmi vpliva na promet v središču. Avto je tamkaj slaba zamisel, kajti večina ozkih uličic je enosmernih, parkirišč pa je malo in še tista veljajo petaka na uro. Zato so meš­ča­ni izpopolnili drugačen način premikanja – kolesarjenje. Statistika pravi, da je v mestu kar pol milijona koles. Česa tovrstnega ni videti nikjer drugod po svetu. Po ostalih metropolah je biciklist itak poslednji del prometne verige, dočim je slika azijskega pedaliranja, recimo v Pekingu ali Hanoju, precej bolj kaotična in nezdrava. V Amsterdamu pa so dvokolesniki kralji cest, saj imajo na mnogo nabrežjih ekskluzivo, vsepovsod lepo urejene steze in ustrezna priklenišča. Ta so obvezna, saj navkljub županovi hvali z relativno nizko kri­minaliteto v Amsterdamu vsako leto ukradejo ali vržejo v vodo kar 50 tisoč koles. Zato ni čudno, da so vsi opremljeni z orenk verigo. Ter, kakopak, s pomenljivim zvoncem, zakajti gneča je mogočna in poti ozke. Najem klasič­ne­ga amsterdamskega poganjavč­ka na kontro in z eno prestavo ni poceni in velja od 10 do 15 evrov na dan. Vendar je to treba vzeti kot turis­tično privlačnost številka ena in kot najboljši način za užitje utripa mes­ta, obisk številnih zelenih parkov ter brezciljno izgub­ljanje v labirintu tlakovanih uličic in simpatičnih tr­gov.

Tole je Nemo, zanimiv tehniški muzej in hiša eksperimentov.


Odrezan uhelj

Amsterdam ne premore nobene markantne in svetov­no prepoznavne zgradbe. Pravzaprav je eno tistih mest, v katerem ni nuje po verižnem fočkanju vseh turističnih znamenitosti, kakršne so dvorci in cerkve. Raje nudi odlično boemsko vzdušje s posedanjem po brezštevnih kavarnah, iskanjem lastnih mičnih kotičkov in lenobnim uživanjem na vodi. Ima Parizu slično atmosfero, le brez njegove metropolitanskosti, saj v širšem centru praktično ni avtomobilskih štiripasovnic in modernih stolpnic. Poslovni objekti mnogih holandskih multinacionalk, na primer Heinekena, Philipsa in ene največjih svetovnih družb, naftarja Shell, so v drugih predelih, medtem ko so tako kraljica Beatrix kot vlada in parlament doma v Haagu. Kraljevsko palačo Amsterdam vendarle ima, a ni taka atrakcija kot Buckinghamska. Mimogrede, sprva je bila to mestna hiša, kajti Nizozemska je postala kraljevina šele po izgonu Napoleonove žlahte v začetku devetnajstega stoletja.
Na vrhu seznamov ogledov sta znameniti Van Goghov muzej in hiša Ane Frank. Obe ustanovi koristita splošni razgledanosti, vendar po mojem mnenju nista nuji za slehernega obiskovalca. Pri prvem gre bolj za galerijo kot muzej in ne oziraje na Vincentov nesporni vpliv na umetnost dvajsetega stoletja njegove post­impresionistične slikarije, storjene pod težo duševne bolezni, ki jo je zdravil s pelinkovcem, niso obče privlačne. Marsikdo bo po uri duhamornosti zabavljal čez slabo unovčenih 14 evrov. Čujem, da je vtis boljši, ako prej posliniš noro gobo, ampak v tem primeru ti najbrž dogaja tudi buljenje v fasade. Še manj vesela je pripoved hiše na Prinsengracht 267, kjer se je med drugo svetovno vojno skrivala judovska familija, dok­ler jih niso nacisti našli in deportirali v Auschwitz. Dnevnik 15-letne Ane Frank, ki je v taborišču umrla za tifusom malo pred osvoboditvijo, je po vojni izdal oče in knjiga sodi v kanon svetovne literature. Ogled hiše je tematiki primerna depresivna izkušnja.
Vendar to še zdaleč nista edina omembe vredna muzeja, saj je takih ustanov v mestu baje enaipetdeset. Tu so zgodovinski in tehniški, umetniški in voščeno­lut­kasti ter še prav posebni, kakršni so muzej seksa, diamantov in marihuane. Mnogi kulturni hrami so posrečeni, medtem ko nekateri niso vredni vstopnine. Med slednje sodi denimo 9-evrska sobica s kanabisasto vsebino in zadetim talibanom. Vsekakor pa st­ro­šek odtehta najboljša mestna muzejska tura, plovba po kanalih z manjšo ladjico, na kateri s pomočjo gob­č­nega kapitana spoznaš amsterdamske značil­nosti, anekdote in skrivnosti iz drugačne perspektive. Z vode vidiš znamenite amsterdamske plava­joče hiše, pa slovito, a v resnici nekam skromno cvetlično tržnico in celo hišo, široko zgolj eno okno. Priporočam!

Nikoli več se ne grem igrice “Časti tisti, s katerim ima ime lokala največjo povezavo!”


Izložbene lutke

Del osrednjega Amsterdama, imenovan De Wallen, ima dva obraza. Nedolžno lice kaže čez dan, a čim se sence podaljšajo, pride na plan razuzdani mister Hyde. Prej zakrita, neopazna okna rdeče oživijo in prične se mestna predstava številka ena. V glavni vlogi nastopajo hotnice vseh dimenzij in sort, tudi bajse debelajse in take z lulčki, ki se v nekaj sto izložbah vzdolž par ulic ter nabrežij zvijajo, koketirajo in nastavljajo mimoidočim. Pogled na vso to kabinsko ponudbo cip­ljev slovitega Red Light Districta je nemogoče ubesediti, saj se te obrti nevajenemu Slovencu zdi, kot da bi prišel na drug planet. Še toliko bolj, ker so teleščki spri­čo notranjih UV-luči in svetlečega perila videti vesoljski, plastični, domala lutkasti. Večini je sprehod mimo teh izložb le nepozaben turistični ogled, nekaterim bolj potrebnim in korajžnim pa pomeni edinstveno in rajsko storitev. Toda te frače kljub samopostrežni atraktivnosti predstavljajo nižek cehovske ponudbe. Za predplačilo petdesetaka dobiš petnajstminutno seanso za zagrnjeno zaveso, pri čimer se prodajalka niti ne sleče, marveč le robotsko nastavi špiljo. Višji nivo ponujajo klasični bordeli, dočim so najdražje fafke tiste, ki se prodajajo kot spremljevalni servis za 200 na uro.
Prostitucija ima v Amsterdamu, tako kot v vsakem pristaniškem mestu, dolgotrajno tradicijo. Toda do kraja so jo legalizirali šele leta 1988, ko so damam dodelili status samostojnih podjetnic, uvedli delovna dovoljenja in dejavnost zavezali dohodnini. Zato morajo izdajati račune, na katerih je celo postavka 6-odstotnega DDVja. So pa v zadnjih letih število radodajk skrčili, saj jih je bilo preveč pod izkoriščevalskim jarmom albanskih in turških zvodnikov. No, oblastniki so ipak pametni in menijo, da je tako dejavnost laže nadzorovati v legalni kot v prepovedani obliki.

Ponudba Rdeče četrti: ganja v vseh oblikah, sex shopi, live fuck showi in babnice v izložbah.

Herbalna sprostitev
Iz podobnega razmišljanja izhaja nizozemski odnos do mehkih drog, zavoljo katerega je Amsterdam za marsikoga nebeška destinacija. Marihuana in njeni derivati so tam goraj namreč dovoljeni že od leta 1976. Robo dobiš v tako imenovanih coffee shopih, izbira pa je taka, da se vsakemu ljubitelju THCjevskih delikates kar milo stori in noče več domov. V dotičnih lokalih ne oziraje na ime kave sploh nimajo, po pijačo moraš k šanku in čeravno lahko jointe verižno kadiš, cigarete zaradi tobačnega zakona niso zaželene. Kljub temu, da travo kupiš z vednostjo in zaslužkom države, celo ‘tovarniško’ zapakirano, čisto nedvoumno legalna vseeno ni. Če te z njo recimo dobijo na letališču, znaš imeti težave. Načeloma naj se na ulici ne bi omamljal, toda Rdeča četrt, kjer je gostota coffee shopov največja, je v celoti zadimljena. Značilni vonj ti prav tako često zaide v nozdrvi drugod po mestu. Za tiste, ki jim je mar za dihala, so v ponudbi tudi kukiji, a z njimi velja nekaj previdnosti. Ker njihov uči­nek ni instanten, turisti z njimi pogosto pretiravajo, češ, saj to nič ne zadane. Nakar se kdo zbudi pod mostom s tetovažo na riti in luknjo v spominu. Prodajo halucinogenih čarobnih gobic pa so pred dobrim letom vsled mnogih smrtnih nesreč turistov prepovedali. Nihče seveda ni umrl od glive, marveč od iskanja rožnatih slončkov pod mostovi ali po strehah. Drugače pa moram poudariti, da je atmosfera v Razuzdani četrti ne glede na številčnost pretežno moške rulje, tudi angleških huliganov, presenetljivo mirna, brez pijanskega kruljenja in nemirov.
Dasiravno nizozemske in svetovne študije pričajo o nezločestosti indijske konoplje in o pozitivnosti tolerantnega režima, je vprašanje mehkih drog zadnja leta pogosta tema parlamentarnih debat. Nekaj k temu pripomore vladajoča desničarska struja, največ negodovanja pa prihaja iz Evropske unije, konkretno iz Nemčije in Francije, ki zadevanju svojih državljanom čez mejo pravijo narkoturizem.
Čeprav bi bilo grdo reči, da je Amsterdam le travnato kurbišče, je sprenevedanje odveč. Od skoraj petih milijonov turistov, kolikor jih letno sprejme prestolnica, jih konkreten del ne pride z namenom vonjanja tulipanov, ogledovanja diamantov, divljenja nad mlini na veter in okušanja edamca. Malo verjetno torej, da bodo coffee shope ukinili, prej bo svobodnemu zgledu Amsterdama sledila še kaka država. Razvrat se pač dobro prodaja in brez njega bi bili kanalčki ter fasade le ena od mnogih evropskih zanimivosti. Poleg tega konec koncev vsakdo domov odnese še hleb­ček gavde in par cokel.
Ter nepozaben vtis v turistični beležnici: White widow (4g) – 20 EUR. Fuck & suck (15 min) – 50 EUR. Oboje poravnano s kreditno kartico – neprecenljivo.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja