Odkrivanje sveta razprostira plašnice in pri­naša ogromno izkustvenih točk, zato je obvezno za posameznikov osebnostni razvoj, širokoglednost in odprtost duha. Poleg tega so inozemske pustolovščine neizčrpna snov pripovedi in bogastvo ujetih spominov za obujanje na stara leta. Zaradi tega v svojem človekoljubnem poslanstvu vseskozi spodbujam k premiku riti izven domače dupline. No, pa saj Slovenci, kot pove statistika, kar dosti potujemo. Če ne štejem dopustniških destinacij in Ikeinih centrov, naj­raje skačemo v London, Pariz in Benetke. Med ljubitelji poceni zabave in jugonostalgije sta zadnje čase čislana tudi Sarajevo in Beograd, dočim se tisti z izb­ranim okusom odločajo za Barcelono, Amsterdam ali Berlin, odvisno od ugodnosti letalskih navez. Pa vendar obstaja evropska metropola, ena največjih in bolj samosvojih pravzaprav, ki združuje zvrhano mero zanimivosti, historičnosti, topline, možnosti in nizkocenovnosti, a se nanjo večina sploh ne spomni. To je Carigrad, kraj mnogih imen in dveh kontinentov, prag orienta ter sedež treh velikanskih preteklih imperijev.

Prvi nespregledljiv objekt, če prideš z vlakom, tramvajem ali ladjo, je 60-metrski genovežanski Galatski stolp iz leta 1348. Ko se povzpneš nanj, vidiš čez Zlati rog celoten predel Sultan­ahmet, kjer silhueto jasno rišejo številni minareti.

Mesto na Bosporju ima svojevrsten privlak že poldrugo tisočletje, saj predstavlja edinstveno stičišče zahoda z vzhodom. Je ravno toliko evropsko, da se v njem počutimo dovolj domače, obenem pa visoki minareti, ki se pnejo v nebo, kamorkoli pogledaš, pričajo o drugačni kulturi in zgodovini. Zlasti to velja za stari center, ki ne pozna sodobnih visokogradenj, marveč njegovo silhueto definirajo le mnoge mošeje. Toda Tur­čija kupolastemu videzu navkljub ni versko zateg­nje­na dežela, saj je islam po ustavi in v praksi ločen od države. Njen prvi predsednik Mustafa Kemal Atatürk je sekularizacijo družbe izvrstno izpeljal, zato je dandanes muslimanska gorečnost, ki jo poznamo iz arabskega sveta, tamkaj redka. Zlasti je to opazno v kozmopolitanskem Istanbulu, kjer se za mujezinovo dretje zmeni komajkdo, ženske pa dajo nase raje krpico manj kot preveč.

Resda se večina prebivalstva opredeljuje za verne, a Mohamedovo besedo jemljejo manj dosledno od os­ta­lih bratov po Koranu. Pravijo, da verujejo navznoter, brez potrebe po klanjanju proti Meki petkrat dnevno. Zato brez slabe vesti podpirajo lokalno pivovarsko znamko Efes, rakijo pa pijejo že od osmanskih časov. Zaradi bolj svobodomiselnega odnosa do religije imajo džamije za turiste široko odprte duri. Vstopiš lahko celo med molitvijo, kar bi bilo kjerkoli drugod najmanj nezaslišano, če ne kar smrtno nevarno. Sam sem rav­no v Carigradu prvikrat sceloma prisostvoval obredu in – z vsem spoštovanjem do mohamedanstva – spoz­nal, da so naše maše bolj zanimive ter priljudne. Še vedno pa je seveda ob obisku Alahovih hramov obvezna spodobnost, torej bosopetost obeh spolov in zarutanost žensk.

Hagija Sofija ali Ayasofya je izvorno krščanska cerkev, ki so jo kasneje poislamizirali, danes pa je muzej. Njena velikanska notranjost je večinoma po črki Korana, vendar so pod turškim ometom ohranjeni zgodnji mozaiki, ki jih zdaj počasi restavrirajo

Ljubitelj starega veka v Istanbulu kljub njegovim helenističnim koreninan ne bo našel veliko snovi. Grške zgodbe pripovedujejo edinole najdbe v arheološkem muzeju, kjer je med ostalim stalna razstava izkopanin iz bližnje Troje. Tudi starorimskih in bizantinskih os­tan­­kov je komaj kaj. Lahko splezaš na škrbine slavnega desetmetrskega Teodozijevega obzidja, ki je bilo celo večnost nepremagljivo za mnoge oblegovalce, se diviš nad spočetka krščansko, nato poislamizirano in naposled podržavljeno cerkvijo Ayosofyo, stopiš v temo veličastne Potopljene palače, ki je pravzaprav gromozanski podzemni vodni rezervoar, se povzpneš na prepoznavni Galatski stolp ter se fotkaš ob treh rimskih stebrih, ki še kljubujejo času in težnosti. To pa je vse, saj predturških palač, cerkva, hipodromov in drugih objektov ni več. Sultani so bili zelo dosledni pri pozidavi prestolnice po svojem okusu in niso dali veliko na dediščino prejšnjih civilizacij.

Tole je notranjost Sulejmanove džamije, ki velja za eno najsijajnejših. Proti bogatim katoliškim katedralam je precej uboga oziroma dolgočasna, saj islam ne mara za kakršnekoli upodobitve, torej kipe in slike.
Zraven Sofije je Modra mošeja s šestimi stolpiči, zgrajena v začetku 17. stoletja za sultana Ahmeda. Med cerkvama je bil v rimskih časih hipodrom, na katerega pa spominjajo le še trije sredinski obeliski.

Zato je v Istanbulu toliko več turškega kulturnega bogastva, od osmanskega dvora Topkapi in tamkajš­njeg­a haremskega kompleksa prek šestminaretne Modre džamije do najbolj sijoče Sulejmanove mošeje. Dobrodošlo je, da so vse te historične turistične točke nagnetene v središču srednjeveškega dela. Obhodiš jih v enem dnevu, saj obveznemu pofoč­­kanju navzlic zvečine niso tako privlačne, da bi te zadržale dlje. Palača je zanimivostno daleč od evropskih dvorov, kakršna sta Schönbrunn in londonski Tower. Mošeje so si precej podobne, kar je takisto posledica preproste, zgolj vzorčne in kaligrafske dekoracije. Ikonografije Mohamedova cerkev ne pozna. Muzeji pa so na žalost statični, nenavdahnjeno urejeni in prejkone dolgočasni, brez interaktivnosti, kulis, lutk in življenjskih postavitev, najsi gre za vladarski dvorec ali razstavo islamske znanosti. Kar je škoda, saj sem recimo od harema pričakoval precej več od praznih in hladnih, v kopalniške ploščice odetih prostorov, v katerih si celo ob vsej svoji brezmejni domišljiji nisem mogel predstavljati razvratnih podpasnih dejavnosti.

Ampak obraz Istanbula itak niso starodavni templji, arabeske, portreti turbancev in mrzle stene, marveč uli­ce oziroma tisto, kar se na njih dogaja. Vseprisotni rezalci pečečih gmot mesa; mali milijon ribičev, ki so nagneteni na mostu čez Zlati rog; pocestni prodajalci vsesortne ‘turške robe’, od cenenih igrač prek riža s čičeriko do generične viagre; gneča v gromozanskem blodnjaku vzhodnjaških bazarjev in slikovitih trgovinic; dijakinje v uniformiranih mini krilcih, ki na jetonmaticih plačujejo voznino za metro; natakarji z domiselnimi enovrstičnicami v slogu “Hello my friend, you look hungry”; stalno pristajajoče ladje, ki povezujejo evropski del z azijskim; svetovljanski Carigrajčani na dvokilometrski nakupovalni pešpoti Istiklal; vrvež so­dobnega šoping centra Cevahir, baje največ­jega v Evropi; preprost in tekoč tramvajski promet; omamno dišeče kofetkanje, ki se mu prepusti celo nekavopivec; natlačeni kombijasti masovni taksiji, imenovani dolmusi; glasne množice okoli čolnov s tradicionalnimi ribjimi sendviči; taksisti, ki so zavoro uspešno nadomestili s hupo; in konec koncev beraški otroci, ki ne fehtajo, marveč prodajajo robčke. To je tisto, s čimer te desetmilijonski Istanbul potegne v celodnevna izgubljanja po brezštevnih poteh s pisanim, živim in predvsem toplim vzdušjem, kakršnega nisem izkusil nikoder drugod.

Osmanska palača Topkapi je spremenjena v manj zanimiv staroturški muzej, v katerem se za povrh ne sme slikati, haremski del, za katerega računajo posebej, pa je sploh dolgočasen.
Vse mestne in ostale turške znamenitosti, med ostalim mostarski Stari most, si je moč ogledati tudi v dobro izdelanem parku Minaturk, istanbulski ustreznici celovškega Minimundusa.
Spust v Cis­terno baziliko, staro skladišče vode iz 6. stoletja, je edinstvena izkušnja. Zaradi ogromnosti in stotin podpornih stebrov daje prostor občutek, da si v podzemnem potopljenem templju.

In ko si zvečer omagan od brušenja peta, vonjanja začimb in čajev, barantanja, tekanja čez cesto, ki pogosto sploh nima semaforja za pešce, odskakovanja iz­pred divjaških taksijev, verižnega degustiranja presladkih turških slaščic in zavračanja neskončnih ponudb za futr, izlete ter maramice, je čas za sproščanje po lokalno. To pomeni obisk hamama, turške kopeli, kjer poskrbijo za telo in duha. Dasi je vstopnina mnogokrat precenjena, se splača poskusiti, moraš pa seveda v javno ustanovo, ne v hotelsko, ter si privoščiti popolno storitev. Ta poleg samostojnega švicanja vk­lju­čuje nepozabno doživetje, ko te v krpo zaviti br­ka­ti, kosmati in trebušasti Mustafa celotelesno zdr­g­ne, ti pa ob tem nehote predeš. Še posebej, ko te prekrije z milno peno in te z nežnimi prsti materinsko opere za uhlji, medtem ko imaš nos v njegovem popku. (V st­ro­go ločenem ženskem oddelku to opravi baba sličnih proporcev in kosmatosti.) Potem ko te takole obdelajo kot malega otroka, greš na naslednjo postajo odmo­ra: dvorišče z vodnimi pipami. Tam v prijetni zme­šanici domačinov in turistov sladokusno uživaš v raz­ličnih okusih šiš in čajev ter opazuješ vesele okoliške obraze.

Ko so vsa obeležja dotaknjena, pa je čas za izgubljanje po v neskončnih trgovinskih uličicah in neprestano nosno ter jezično preizkušanje vsesortnih lokalnih izdelkov.
Tipična ponudba začimbnega bazarja: čaji, slaščice in začimbe. Večina izdelkov se diči z napisom ‘naravna viagra’.

Lokalci ne potrebujejo veliko spodbude, da se razgovorijo. Čeprav angleščina ni njihova močnejša plat, jim gredo z jezika celo osebne tematike, kakršna je veroizpoved. Neoziraje na slab prizvok besede Turek v večini evropske folklore so ljudje v resnici prijazni in simpatični. Občudovanja vredna je njihova svetlogledost, kar ni nenavadno, saj gre državi mnogo bolje kot Evropi. V tretje izvoljeni premier, bivši istanbulski župan Erdogan, je naredil čudež v gospodarstvu. Tur­čijo je spremenil v ekonomsko velesilo, ki se ne oklepa Evropske unije, marveč svoj sličnokulturni potencial s pridom izkorišča na Bližnjem vzhodu. Resda stojnično cenkanje in ulična siva ekonomija ne pri­ča­ta o sodobnosti, vendar je to del značaja tistega sveta. Turist se mora zavedati, da sta bazarja tam v prvi vrsti zaradi njega in da sta del šova. Zato jim ne gre zameriti, če kakšno reč bogato preplačaš. Itak te nategnejo na tak način, da se enostavno moraš nasmehniti.

Denarnica na srečo ne trpi preveč, saj je istanbulski turizem še kar poceni. Obrok kebaba ali bureka in sveže ožeta oranžada, kar je najbolj pogost obrok iz menija bogate ulične kulinarike, velja od dveh evrov dalje, voda košta pol lire oziroma dvajset centov, za drobiž je mogoče kupiti čuda kiča, transport, če ga zaradi zanimive pešhoje in strnjenosti mesta sploh rabiš, je prav tako poceni … Ko k vsemu prišteješ jeftin hotel in občasno zgolj stotaka za letalsko karto iz Slovenije, je greh ne vzeti v poštev za prihodnji izlet tudi Istanbula. Naj ti bodo tako kot meni za izgovor poti Ezia Auditoreja, čeprav majke mi, da nisem srečal nobene senene kopice, v katero bi se lahko skril.

Anadolu Cafe par metrov južno od Velikega bazarja je daleč najboljša šiša-kafana v mestu. Vzdušje je vrhunsko.
Kebab ali kebap? Etimološka razlaga sicer pravi, da je kebap turška varianta arabskega kebaba (pomeni pečeno meseo), vendar vidiš celo v istem lokalu zapisani obe besedi.
Hamami so spolno strogo ločeni, zato se dec ne more diviti nad takimi prizori, saj gleda kosmate, vampaste Turčine.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.