Naš mikrosvet je često dolgočasen, omejevalen in rutinski. Zato se mnogokdaj zatekamo v druge onkraje, tja, kjer vsaj za nekaj časa odženemo tegobe vsakdanjika, kredite, šefa, kapavico, črnogleda poročila in tečne babe. Milijoni vandrajo v Azeroth in druge pravljične dežele nalinijskih iger. Tisti, ki so bolj v sožitju z naravo, najdejo mir v hribih. Adrenalinski zasvojenci skrbi preganjajo z vratolomnimi skoki, letanji in drvenji. Meditacija in regresija so izleti na druge ravni za ezoterike. Najbolj obupanim je edina vozovnica v pozabo beli prah. Obstaja pa zaokrožen svet v pravem pomenu besede, ki združuje elemente vsega naštetega: neverjetno pisanost, domišljijska bitja, naravo, spokojnost, adrenalin in do neke mere omamo. V mislih imam podvodni svet, ta gromozanski in privlačni ekosistem, ki nam je po eni strani na dosegu roke, v resnici pa slabo raziskan in okušen le od peščice.
Večina kopalcev je z masko že pogledala pod vodno gladino in se divila nad priobalnim življem. Kar je v redu, kajti morsko dno, po katerem stopamo tako previdno, včasih celo z odporom, postane ob videnju manj tujsko. Vendar je snorklanje, četudi mojstrsko dosežeš pet metrov in več, le klavrn demo resničnega izleta v Neptunovo kraljestvo. Šele potapljaška oprema, dasi na kopnem sila okorna, namreč omogoči konkretno podgladinsko samostojnost in neverjetno svobodo prostorskega premikanja, primerljivo le še s sprehodom po vesolju. Vsak podvig resda terja predpriprave in opremo, a doživetje je tako edinstveno, da se je po prvi pokušnji težko upreti zovu podvodja, ki kliče ob vsaki primorski priložnosti.
Cikam seveda na turistično potapljanje, ne na tehničnega. Torej tistega za zabavo, ki ne zahteva nikakršnih posebnih veščin, in ki ga tržijo na vsaki rivieri. Niti dober plavalec ti ni treba biti, čeprav je domačnost z vodo seveda priporočljiva. Edini pogoj je nekajdnevni tečaj, na katerem se prvič soočiš s kupom novega hardvera in nastavitev, se spoprimeš s pritiskom v ušesih in izveš nekaj o plinih ter plovnosti. Večino tega instantno pridobljenega znanja sicer hitro pozabiš, ampak duri vseh svetovnih morij so ti nato na stežaj odprte.
Da bi izkusil biološko zanimivost drugega sveta, ti sploh ni treba pluti v daljna morja. Za začetek presenetljivo zadostuje pokuk v Piranski zaliv. V Jadranu sicer ni tropskih barvic in veleribakov, toda pestrosti in raznovrstnosti ne manjka. Pravzaprav si zreš iz oči v oči z mnogo več konkretnimi živalmi kot na izletu v gozd. Okoli tebe plavajo šole salp, spod skale prileze pritlikava hobotnica, ki se ti prijateljsko ovije okoli roke, iz peska te opazujejo vkopane rakovice, po skalah so celi nasadi ožigalkarjev in na morskih travnikih, celo znotraj urejenih kopališč in le dva metra pod gladino, vidiš najbolj strašljiv prizor: številne velikanske zobate leščurje, ki zlohotno molijo gobce iz podrastja ter čakajo na nepazljivo žrtev.
Vrhunec izkušenj seveda prinesejo koralni grebeni toplih morij. Najbližje tàko je Rdeče, kjer že s prvostopenjskim izpitom, ki seže do osemnajstih metrov, vidiš vso pisanost Nemovega domovanja. Greh je, če letuješ v Egiptu in tega ne užiješ. Noben akvarij ali HD-dokumentarec ne more doseči tistega, kar je v resnici pred tabo. Enako velja za Tajsko, Maldive in druge priljubljene eksotične destinacije. Plavanje ob boku velikanskih karet, mant in kladivaric ali celo zrtje v velikega belega iz varnega zavetja kletke te stane le dvomestni evrski znesek, dogodivščina pa je doživljenjska!
Početje kajpakda ni brez nevarnosti. Lahko nasedeš cenenemu ponudniku opreme, ki te pošlje na solo potop in ti s pokvarjenim kompresorjem v jeklenko stisne še malo strojnega olja. Lahko panično napolniš jopič z zrakom, kar te izstreli na površje, pri tem pa ves čas držiš zrak v pljučih in je rezultat zelo krvav. Lahko tlačiš roke v špilje in potegneš ven kak prst manj. Lahko greš čez mejo in se globinsko opijaniš ter srečaš rožnate delfinčke, ki te prepričajo, da poskusiš dihati brez regulatorja v ustih.
Vse to seveda lahko storiš. A takisto lahko voziš čez rdečo luč, pa tega ne počneš. V resnici so priložnostni potopi varno vodeni od začetka do kraja in od turista velikokrat ne terjajo niti samostojne priprave opreme, čeprav bi moral vsak potapljač znati sam namestiti cevi in ventile. Kljub temu pa objestnost ni na mestu, kajti ipak si slabo prilagojen gost v tujem okolju z drugačnimi pravili. Spoštovanje narave velja imeti v mislih na vseh ravneh. Tudi glede tega, da ne prčkaš po dnu, ne lomiš koral in ne puliš školjk. Še če suneš polžjo hišico za spomin na krstni potop, se trikrat prepričaj, da je nenaseljena. Sam se nisem, nakar je čez nekaj dni na mojo veliko žalost ven padel posušen rakec samotar.
Vsi radi obiskujemo živalske vrtove, akvarije, safarije in druge prirodoslovne inštitucije, kar kaže na splošno zanimanje za naravo. Prav tako je pogosto oziranje proti nebu in sanjanje o tujskih svetovih. Zato je nenavadno, da je obisk podmorja tako pičel. Lenoba? Strah? Ohrnija? Nezaupanje? Morda nezavednost, da takšno doživetje obstaja na dosegu roke? Za promocijo Arielinega dola smo zato pripravili izčrpen vedež in upam, da bo pisanje koga vendarle prepričalo, da sprejme izziv. Čeprav je sprva veliko opletanja in dela s samim seboj, da ne potoneš kot kamen oziroma ne lebdiš na površju kot boja, se hitro priučiš samonadzora in z njim pride tisti vseobsegajoči zen iz uvoda. Taki trenutki spremenijo životarjenje “kuča poso, poso kuča” v omembe vredno življenje.
