Strojna pamet

Futurološtvo je tvegano pametovanje, prejkone ugibanje, ki poleg dobre izobrazbe zahteva veliko domišljije in zlasti široko gledanje. Kakovostno razdelane napovedi, ki delujejo kot znanstvenofantastično čtivo, je zato zanimivo brati, medtem ko so stare prognoze dober vir smeha, saj bi se morali na njihovi podlagi že lep čas voziti, no, frčati z letečimi avtomobili, bivati v navidezni resničnosti in jesti le tablete. Pred sedemdesetimi leti je denimo IBMov šef ustrelil kozla z izjavo, da po njegovem svet potrebuje največ pet računalnikov. Dandanašnji so kravatarji zato dosti previdnejši. Bi si mar kdo pred petimi leti upal napovedati servis, ki bo v kratkem času vase potegnil pol milijarde uporabnikov in korenito spremenil pojme sodobne ‘družabnosti’? Smo lahko potemtakem še bolj odvisni od računalnika, tega nosilnega sestavnega dela vsakdana, brez katerega ni ne informacij, ne stikov, ne zabave? Zagotovo. Le da tega še ne vemo oziroma se ne zavedamo.
Kljub nehvaležnosti kukanja v prihodnost se s tem bavi veliko strokovnjakov in ena od struj se imenuje singularitanizem. Gre za tehnocentristično ideologijo, po kateri bo človeštvo v doglednem času doseglo tako imenovano singularnost. Besedo, ki v astrofiziki pomeni točko v prostoru-času, kjer temeljni zakoni in naša dojemljivost odpovedo, je v tehnološkem kontekstu prvič uporabil znanstvenik Vernor Vinge. Na nekem Nasinem simpoziju leta 1993 je njo označil pojav inteligence, pametnejše od človeka, s čimer se bo naša civilizacija, kakršno poznamo, končala. Po njegovem naj bi to dosegli v nekaj desetletjih. Taka misel se je tedaj zdela precej absurdna in so jo mnogi pripisovali avtorjevi bujni domišljiji. Navsezadnje ima Vernor celo polico nagrad hugo, ki jih je dobil za svoje ZF-romane. A sčasoma je ideja pridobivala podpornike in njen največji apostol je postal priznani ter populistični futurolog Raymond Kurzweil.
Kurzweil, ki si lasti nekaj deset poštenih patentov, sedemnajst častnih doktoratov in je med ostalim sestavil prvi bralnik pisave za slepe, se s futuro bavi dobršen del svojega življenja. Ne samo zavoljo lastnega zanimanja, marveč iz praktičnih razlogov, saj je le tako lahko uspešno lansiral svoje izume oziroma pravilno svetoval drugim. Spomnimo se primera mrežnega računalnika iz prejšnjega uvodnjaka, ki ga je Oracle splovil dosti prezgodaj. Za dobro tempiranje tehnologij sta namreč potrebna tako oziranje nazaj kot jasno videnje naprej. Zato je že Ray pred časom spočel še vedno trajajočo raziskavo človekovega tehnološkega razvoja, ki je spočetka prikazovala, koliko mipsov ti kupi jurček dolarjev (mips pomeni milijon ukazov na sekundo), danes pa je vanjo vključenih še čuda podatkov, od prepustnosti interneta do cene pomnilnika. Graf v odvisnosti od časa ni premica, marveč na vseh področjih vse bolj strma krivulja.


Prav ta eksponentna rast je postulat singularnosti. Računalniki ne le, da postajajo vedno hitrejši, hitrejši postajajo čedalje hitreje. Moorov zakon podvojevanja tranzistorjev na poldrugo leto še kako drži. Dobe napredka se krajšajo. Poljedelska revolucija je trajala več tisoč let. Industrijska le sto. Internetna manj kot deset. Pričakovano je zatorej, da bo silicij v nekaj letih lahko simuliral mišje možgane. Za približno izena­če­nje s človeškimi je Kurzweil označil leto 2030. Raymond je svetlogled in daje skeptikom za primer re­ši­tev našega genoma, kar se je do pred kratkim takisto zdela utvara. Po njegovem bomo kmalu dokončno dešifrirali in razumeli najbolj skrivnostno tvorbo na Zemlji, svoj um. Ko bo računalnik osvojil tako imenovano splošno umetno inteligenco, kar pomeni, da ne bo znal le šahirati, marveč se bo v vseh pogledih vedel razumsko, bo do singularnosti le še nekaj korakov. Po najbolj konzervativnem razmišljanju bo nastopila 2045, ko bo neživa pamet postala sposobnej­ša od vseh nas skupaj. To bo obenem zadnji človekov izum, kajti poslej bo naša vloga nepomembna. Obnašanja superinteligence ne bo moč predvideti, poleg tega se bo stroj odtihmal sam nadgrajeval in razvijal svojega naslednika.
Tole se bere kot jako strašljiva bodočnost, saj so nam filmi tovrstne scenarije slikovito prikazali in ljudje ga vedno najebemo. Če nas samozavedajoči računalniki ne bodo iztrebili, nas bodo imeli pa za baterije. Ni treba biti nadnaravno bister, da sprevidiš elementarno napako v sprejemu novega superiornega ‘bitja’ v svoj ekosistem. Navsezadnje imamo dovolj primerov iz lastne zgodovine, kako smo se kot višja vrsta vedli do manj naprednih kultur in do narave. Marsikdo, ki v singularnost verjame, svari pred temi mogočimi razpleti. Eno od daljnosežnih videnj recimo pravi, da bo superpamet spričo hiperpospešenega razvoja kmalu fizično zasedla ves planet, nato osončje in sčasoma vesolje. Znabiti, da človeka ne bo sovražila. Le mnenja bo, da je moč njegove atome koristneje uporabiti.
Da bi vlade morale prepovedati pretirano eksperimentiranje v to smer, kot smo to zakonsko uredili z genetiko, je jalovo pričakovati. Razvoja ni moč na silo zavirati, saj bi se slejkoprej potuhnil v podzemlje. So pa v namen ustvarjanja ‘dobre’ umetne inteligence v Silicijevi dolini ustanovili čisto pravo univerzo singularnosti. Najbrž bodo računalnike naučili Asimove zakone robotike, po katerih mehanski pomočnik nikoli ne sme dvigniti roke nad živo bitje. Vprašanje je le, kako bodo ta pravila delovala pri siliciju, ki se je zavedel samega sebe.
A teza singularnosti je široka in ljudomrzni Skynet iz filmov Terminator ni edini možni zaključek. Kurzweil je prepričan, da bo razvoj superpameti privedel do tega, da se bosta človek in mašina združila. Nasploh je transhumanizem, torej tako kiborško podaljševanje živ­ljenja oziroma kar nesmrtnost, priljubljena tema med singularitanisti. Na staranje gledajo kot na ozdravljivo bolezen in da je nekaj na tem, so lani dokazali na Harvardu, kjer so z encimom, ki popravlja konce DNKja, ustavili propadanje mišjih celic ter glodalce pravzaprav pomladili. Z nanotehnologijo bodo taki popravki postali čisto obi­čajni, naš genski material bo kratkomalo le skupek programske kode, ki jo bo mogoče optimizirati in razhroščiti, naslednji nivo pa bo neposredna povezava z računalnikom, tako v motoričnem kot v umskem na­či­nu. Četudi se ideje o tem, da bi lahko za vselej premagali smrt in svoj bit kratkomalo preselili v drugo, strojno telo, zdijo bogokletne, prav o takih rečeh deba­tirajo največji veleumi. Pred časom sem bil na enem od takih predavanj v San Franciscu in Kurzweil ni nikakršen nakladač, saj govori razumsko, argumentirano in ima spo­što­va­nja vredne reference. Sam trdno verjame v tehnološko nesmrtnost ter upa, da bo svojo 60-letno lupino uspel obdržati pri življenju dovolj časa.
Čeprav singularitanizem ni religiozni zbor čudakov na­lik raelijanstvu, marveč je v krožek združenih čuda znanstvenikov z vseh področij, pa niso vsi takih misli. Na sre­čo. Nekateri biologi in nevrologi so mnenja, da ra­ču­nalnik nikoli ne bo sposoben človeškega razmiš­ljanja, saj so možgani s svojimi milijardami naključnih povezav in neskončnimi biokemičnimi procesi preveč analogni za pretvorbo v ničle in enice. Zagovarjajo, da bomo zagotovo nekoč ustvarili stroj, ki bo prestal Touringov test, a to ne bo čuteče bitje, marveč samo zelo sofisticiran avtomat. Tudi sam sem takega upanja, kajti postulati singularnosti me ne navdajajo z optimizmom, le s strahom. Ustvarjanje božanskih bitij in roganje smrti v brk pač ni naravno, ne oziraje na to, kako žalostna je naša minljivost. A ker v te reči verjamejo ljudje, dosti pametnejši od mene, bom umetno inteligenco vsekakor uvrstil visoko na seznam raznoraznih apokalips, ki ogrožajo prihodnost našega modrega planeta. Zato ne smemo pretirano zabavljati nad zabitostjo nasprotnikov v igrah. Ko bomo sami plen, se nam bo tožilo po časih, ko je bil računalnik le neumen kos bele tehnike.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja