Morilsko deževje

Kljub težki in neprešerni pripovedi gre LordFebo ponovno brez dežnika po sledeh origamijevskega morilca. Tudi po šestih letih je to zanj še vedno najboljša interaktivna izkušnja sploh.


Igrarska umetnost eksperimentira v neslutene razsežnosti. Vseeno se velike založbe najraje zanašajo na preizkušene zvrsti, zato se v prvorazrednih nas­lovih povečini streljamo, brcamo ali prehitevamo. Pri tem smo praviloma pripeti na zakoličeno zgodbo, katere edina variacija je game over. Heavy Rain pa je ena redkih visokoproračunskih izkušenj čisto drugačne sorte. Igranje pomeni vijuganje zgodbene rdeči niti po svoje, špilavec pa poleg tipskih nasilniških in preživetvenih opravil počne še številne banalnosti, recimo previja otroka, pretresa tetrapak s sokom in si umiva zobe. Ter močno čustvuje. Zaradi pripovednega zna­čaja in edinstvenega filmskega občutka je izdelek ob pr­vem izidu leta 2010 na playstationu 3 utemeljil nov žanr sodobnega interaktivnega filma in si pri nas zaslužil oceno 93 in lovoriko igre leta. Zdaj so Heavy Rain poizdali v grafično nadgrajeni obliki za PS4 in prav je tako, zakajti dogodivš­čina je nepostarana mojstrovina.

Heavy Rain je težka, interaktivna pripoved z mnogo možnostmi. Fotr se tukaj odloča, ali bo malega nag­nal spat, mu pustil risanko, pomagal pri domači nalogi, skuhal večerjo … Vse se plača, vse se vrača.


Naliv od jutra do jutra

Štorija se otvori v židano obarvanem družinskem krogu. Arhitekt Nathan postopa po hiši, se igra z otrokoma, zapeljuje ženo in pripravlja pogrinjek za rojstnodnevno zabavo. A to le uvajalni del, ki igralca privadi na neobičajno kontrolo in početje. Z izmeničnim tapkanjem po treh gumbih žonglira, s polkrožnimi potegi gobice odpira duri in se s tresenjem joypada briše s frotirko. Nakar barve umrjejo in sončna svetloba jenja. Skozi ubite tone in nenehen dež se izoblikuje pravi obraz psihološkega trilerja. Za primerjavo mi na misel pridejo filmi Seven, Bone Collector in Saw. Na delu je origamijevski morilec, ki že več let ugrablja dečke in jih utaplja v deževnici. Za seboj pušča le zgibane papirne figurice z nemogočimi preizkušnjami za očete in policija kljub pol ducata žrtvam tava v temi. Z močno zgodbo, turobnim vzdušjem, iskanjem morilca in detektivom v površniku je Heavy Rain tipičen primer modernega noira.

Igralni del je videti tudi takole: izrisana zaporedja simbolov za raznorazne akcije. Krog, R1, trikotnik je za stiskanje jajc.

Zločine raziskujejo štirje liki, vsak z lastnimi stiskami in metodami. Nathanovi vzgibi so osebni, FBIjevec Norman z visoko tehnologijo izdeluje psihološki profil, starošols­ke­ga vohljača Scotta so najeli starši otrok in novinarka Madison piše knjigo. Njihove zorne kote spoznavamo izmenično skozi dobrih petdeset prepletenih poglavij, nekaterih parminutnih, drugih polurnih. Dasi na določenih sličicah špil deluje kot pustolovščina, ni pobiranja in uporabe predmetov ter ugank. V mirnejših scenah osebo sprehajamo naokoli, se oziramo za številnimi, zvečine neobveznimi ‘vročimi točkami’, razmišljamo, kramljamo in počnemo malenkosti, od odpiranja hladilnika do li­če­nja. Nakar pridejo ‘akcijske’ sekvence, denimo norenje z av­tomobilom, pretepanje, streljanje ali ples. Te od­špi­la­mo s tako imenovami QTE-sekvencami, torej s tempiranim stiskanjem prikazanih gumbov oziroma zaporedij.

Igratorska poteza je za sleherno opravilo. Zobe ščetkamo s tresenjem, rano obvijamo s kroženjem gobice, nazdravljamo pa s sunkom gor. Beyond ima vse to zminimalizirano na en sam klik.
Bojevalni segmenti terjajo brzinske stiske brez vsakršne logike. Vsak napaka ne pomeni poraza, zaradi več njih pa lahko osumljenec pobegne ali lik celo umre. Tudi ’neuspeh’ ima več različic, fabula pa gre po svoje.


V miže po gumbih

Za razliko od večine titul, ki so sledile zgledu inter­aktivne povesti, Heavy Rain terja konkretno ročnost in reflekse. Obvladanje joypada je obvezno, da sredi akcije ali panike brez pomote zadeneš L1 ali kvadrat, ter mestoma celo hobotničarstvo, ko je treba tiščati pet knofov skupaj in zraven tresti igrator. Srečoma se da težavnost znižati, a nikoli na nivo nadzora z daljinskim upravljalnikom. Kljub temu se prstna nespo­sobnost ne izteče v bridek konec tipa ‘restore restart quit’, kot je igram v navadi. Ključni element je rav­no to, da se zgodba odvije do kraja tako ali drugače. Enkrat se cepi zaradi nerodnosti pri ravsanju, drugič zavoljo malomarno pregledanega prizorišča, tretjič vsled zavestne odločitve, četrtič spričo predolgega cincanja. Spisek križišč je res dolg in nemalo izbir je moralnih. Temeljno sporočilo je namreč, kako daleč si pripravljen iti, da rešiš ljubljeno osebo.

Odrasla vsebina vključuje tudi take (ter še boljše) prizore in celo dejanja.

Vplivi dejanj so različni. Včasih smo za marljivost nagrajeni zgolj z iskrivo mislijo, koščkom štorijalnega mozaika, parom jošk ali playstationovo trofejo. Vejit­ve so lahko enakovredne ali pa se posledice odražejo šele čez par poglavij. Smo se pripravljeni za višje cilje samopoškodovati ali celo ubijati? Ob hitroprstnih delih igra praviloma ponudi popravni izpit, toda vseeno morejo ljudje umreti ob več priložnostih, kar bot­ruje izostanku njihovih kasnejših segmentov. Pred leti sem štorijo na PS3 zaključil na najslabši možen na­čin: dva lika sta umrla, eden je napravil samomor, deček se je utopil in morilec je pobegnil. S tem, da to ni stvar zadnjega poglavja, temveč se pričnejo reči nepovratno razvijati po drugačnih poteh že na dobri polovici. Koncev je zato okoli dvajset. Vse niti, medsebojne povezave in možne izide je domala nemogoče preizkusiti, jih je pa zanimivo prečitati v izčrpnih spletnih skozihodih.

Ethan gre skozi težke preizkušnje, od katerih je odvisna usoda sina. Pa tudi njegova. Če se bo prevečkrat dotaknil kablov, bo v naslednji sceni ves opečen.
Vesel, slikovit pričetek res pritegne in je odlično izbran uvajalni del. Nato Ethanovo življenje in s tem predstava zavijeta drugo, trpečo pot. Heavy Rain precej glasno sprašuje vse očete, kaj bi storili v skrajnih primerih,


Več kot igra, več kot film

Vsebina pritiče naslovu, saj so nebesne zapornice ves čas odprte in razpoloženje težko. Nadnaravnih elementov ni, zato se te določene situacije močno dotaknejo, zlasti če si starš. Ne glede na to, da je likov več, se kot igralec počutiš neposredno udeležen in z njimi trpiš. Ni brezosebnosti, marveč si sam kriv za izbire, modrice, misli in smrti. Nekatere preizkušnje te prav telesno zabolijo, zgrožen si ob bolnosti umov in paničariš, ko se čas odš­teva in se slika trese. Kot smo zapisali nekoč: “Heavy Rain na več ravneh preseže pojem igre in pos­tane celostna izkušnja.” K pri­vlaku odločno pripomore tudi izjemna predstavitev. Kad­riranje, nestatičnost likov, menjavanje kamere, monologi, celokupni videz in neprestana dinamika dogajanja docela upravičijo besedo film v označbi. Vnovič gre za tiste vrste zaslonsko odvijanje, ki ga z zanima­njem takenako spremlja gledalec. In za nameček ima kriminalka enega najbolj presenetljivih razpletov. Če ti kdo vnaprej izda origami killerja, je to za moje pojme največji kvar v zgodovini videoiger!

Nevtralni obrazi so odlični, zalomi pa se jim pri govorjenju in grimasah. Ampak četudi je razlika napram PS3-verziji komaj zaznavna, je skupaj vzeto videz v redu.
V vsakem trenutku imajo štirje liki veliko skrbi in misli. Proži jih levi petelin in so samosvoj del te večslojne interaktivne detektivke.

Heavy Rain po šestih letih ostaja najboljši predstavnik sicer maloštevilne zvrsti. Prisežem, da bi ta prelomnost danes ravno tako dobila oceno 90 ali več. Kdor ima staro verzijo, naj jo ob tej priliki zavoljo stare slave ponovno naloži, saj ni čisto nič slabša. Lastnik playstationa 4, ki se ima za ljubitelja pripovedne umetnosti, pa to remek delo kratkomalo MORA do­ži­ve­ti. Za 30 evrov oziroma 40, kolikor stane v komp­letu s slično posebnim Beyondom, bo dobil najbolj s čustvi nasičenih in intenzivnih dvanajst ur, ki jih bo nedvomno še nekajkrat ponovil. Manjše razočaranje je edinole to, da v poizdaji ni niti bita sveže vsebine in da so izvzeli dodatek The Taxidermist. Za to kratko epizodico malce nehigienično računajo naknadnega petaka.

Eden od likov se more znajti v avtomobilski stiskalnici, punco ugrabi sadistični psihopat, lahko se utapljamo … Takih tempiraranih in umobolnih scen, ko se vse vzdušno trese in utripa srce, je par, a se jim da izogniti.
Policaj Norman ima čudežne obogatenoresničnostne špegle, s katerimi išče sledi in analizira dokaze.

THE TAXIDERMIST
Samostojna epizodica Nagačevalec je umeščena dve leti pred Ethanov križev pot in te odene v obline žurnalistke Madison. Motoristka v iskanju origamijastega morilca obišče domovanje sumljivca, kar se izkaže za tvegano potezo, saj tip rad gači. Spet je tu teža odločitev in mrežje različnih poti. A zaključek dosežeš hitro, v četrt ure. Tedaj ti špil razkrije naslove ostalih štirih koncev in če jih želiš uz­reti, se v hišo groze podaš znova. Prva epiloga odkriješ dokaj instantno, za ostale nianse pa se je treba malce bolj potruditi, kar izkušnjo raztegne na par ur. Kljub temu, da je vse narejeno po modelu matične igre, je epizodica preveč odrezana in sterilna. Negativec ne prepriča, saj je domala brez podlage in res le v vlogi zla iz filma B-kategorije. Ker je napetost umetna in lika nista pozorno zgrajena, se te izkušnja ne dotakne tako, kot bi se te lahko. Pet evrov je zato vprašljiv strošek, tudi zaradi načelnosti, saj bi moral biti dodatek priložen.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja