Life is Strange

Ena sošolka osvaja profesorja, druga je splezala na turn in tretja je noseča. LordFebo se smuka po dekliških spalnicah, vendar jošk ne uzre.

Life is Strange je interaktivna nadaljevanka. Nekam turobna najstniška vsebina resda ni za vsakogar, a ker je žanr mlad, bi moral to poskusiti vsakdo, ki mara za pripoved.

Max je telesno nerazvita najstnica, ki se je iz Seattla vrnila v rodni primorski kraj Arcadia Bay. Kakor ne­izrazito in ploščato je njeno telo, je tudi drugače siva miška z emo značajem. S tem gre vkup njen hobi: polaroidno fotkanje, zlasti sebkanje. Na srednješolskem campusu, kjer živi, ji to daje tako prednosti kot slabosti. Rahlo je zagledana v profesorja, okoli nje se trudi geekasti kolega in s šols­­ko bič sta na bojni nogi. Najbolj pa nanjo vpliva modrolasa prestopnica, prijateljica iz otroških dni. Toda grdobije na šoli, na­silje in ženska zloba niso Maxin največji izziv. Sočasno z ne­običajnimi vremenskimi pojavi je punca namreč dobila supermoči, ki ji omogočajo previjanje in ustavljanje časa, pogled v prihodnost ter celo spreminjanje preteklosti. S tem lahko prepreči marsikak dogodek in ve odgovor na sleherno vprašanje. A za kakšno ceno?

Štorija čez vse
To je utrinek najnovejše interaktivne, veječe se pripovedi iz francoskega studia Dontnod, katerega doslejšnji opus zajema izključno akcijada Remember Me. Epizodni Life is Strange, ki stopa po gazi Davida Caga in Telltale Games, je čisto nasprotje, saj bi stežka šlo za manj refleksno igro. S tem, da je še bolj od Beyonda in naslednikov Walking Deada na meji ‘igre’. Nima ne arkadnih delov, ne nizov hitrih zaporednih pritiskov po nazas­lonskih navodilih (QTE). Max ‘avanturistično’ usmerjamo naokoli po šoli ali hiši, kjer bo pretaknila vsak kot in prečitala poslednji grafit. Uganke ne obstajajo in ‘igranje’ sestoji iz oziranja za vročimi mesti ter pogovarjanja. V osnovi je štorija kot tiste knjige, kjer se odločaš in skačeš po straneh. Le da je tu medsebojnih odnosov in križišč mnogo več. Ob tem lahko Max po vsaki odločitvi prevrti čas nazaj in poskusi drugo pot ali izustek.

Mimo ukrivljanja časa so dialogi in dogajanje vsakodnevni. Ni pa nikakršnih puzel ali premagovanja ovir nalik pustolovščinam.

Naj smrklja zatoži mulca s pištolo ravnatelju? Kaj ji je storiti, ko je prijateljica kregana? Bo ob varnostnikovem nadlegovanju sošolke posredovala ali naj prizor fotografira? Ob večjih izbirah se povest cepi, manjše pa dajo kakšno dodatno možnost pogovora v nadaljnjem poteku. Ti detajli so ključni privlak, kajti v Life is Strange uživaš zleknjen nazaj in, če se le da, v družbi ter na televizijskem ekranu. To ni špil, v katerem imaš na neki točki čvekanja dovolj, ker bi rad ‘igral’. Ne, tukaj moraš biti pripravljen na počasno napredovanje, čislati panoramske preglede in si vzeti čas za neobvezne podrobnosti. Plakati po stenah, reči po sobah internata ali malenkosti v stranski ulici, Max ima vselej iskriv komentar ali misel.

Malo je zahodnih iger, ki se dogajajo v šoli. Poleg Bullyja sploh ne poznam nobene sodobne. A Life is Strange ni Ameriška pita.


“Are you cereal?”

Podajanje zgodbe, ki košček za koščkom polni mozaik okraja in njegovih prebivalcev, je zastavljeno izredno všečno, tudi zavoljo kakovostne sinhronizacije in najstniškega žargona. Liki se skozi neprestane pogovore in redna telefonska sporočila lepo razvijajo ter postajajo zapomnljivi. Skrivnost pogrešane dijakinje, vplivna familija in aktualne peripetije napletajo res intrigantno nit, na katere vitje moremo do neke mere vplivati. Napačnih odločitev načeloma ni in vsaka pot ima sebi lastne drobtinice, vendar se zdi, da sta poštenost in dobrota večkrat nagrajena z eks­t­ra vrstico ali kadrom. Najbrž bo sleherniku v interesu, da reši sošolko pred samomorom. Seveda pa veliko kri­žišč ni enobitnih in samoumevnih v smislu, ali vr­žeš psa pod kamion ali ne. Često gredo razpotja v navidez ena­kovredne smeri.

Veliko pogovornih opcij pusti posledice, kar nakazuje slikica metuljčka. Vpliv sega od dodatne vrstice v kasnejšem dialogu do rešitve življenja.

Kljub šolskemu, mladostniškemu scenariju in svetli vsakdanjosti Life is Strange ni barvita veseloigra. Max je emo resno vzela in od nje ne izvabiš niti nasmeha, kamoli prešernost. Kar je moteče, saj razloga za če­mernost nima. Raje, kot da bi izražala svoja čust­­va, se zateka v zasanjana introspektivna razmiš­lja­nja. Nič bolj židana ni okolica in safr se fura na vseh koncih. Ob­če dopadljiva taka odsotnost veselja resda ni, vendar sodi v kontekst nečesa neotipljivega, kar visi nad krajem. Tehnično je sicer malopoligonska grafika s plastičnimi lasmi in švoh obrazno mimiko na ravni zgodnjega playstationa 3. Toda slog, režija, kadriranje in hladnejši barvni filtri so izvrstni. Za krono melanholičnega vzdušja pa poskrbi neverjetno dobro izbrana glasba, občasno vokalna, ob­čas­no instrumentalna. Večinoma gre za indie rock in potr­jujem avtorjem, ki pravijo, da predstavlja polovico izkušnje.

Bodo fotke, ki zaenkrat delujejo kot neob­vezno zbiralništvo, na koncu odigrale svojo vlogo?


Za vsakogar

Life is Strange se čuje kot nekaj, kar bi gledale protagonistki podobne dečve. Navsezadnje tudi ciljna pub­lika Somraka niso navdušenci nad akcijskimi spektakli. Toda ne. V tej predstavi nas dnevnosobno uživa par trdojedrnih špilavcev, ki si gejevsko podajamo joypad in se medsebojno odločamo, koliko pasja, maščevalna ali iskrena naj bo Max. Bliže kot igranju smo gledanju TV-serije, pri čemer je predstava znatno globlja od Telltalovih stripovskih izdelkov. Tretje poglavje pa sploh postreže z dodatnim, ’flashevskim’ elementom, kar bo še zanimivo … Edino, kar oči­tam, so dvomesečni intervali med epizodami. To je preveč. Štartali smo januarja, zdaj je prišel tretji kos, dočim zaključnega dobimo šele konec septembra. Dva tedna razlike bi bila za tele štiriurne zalogaje bolj umestna.
Menim, da bi moral tole interaktivno dramo užiti vsak igralec, naj gre za romantičnega Kavbojca ali tankovskega Aggressorja. Stane manj kot dvajset evrov in ta butični žanr mora napredovati ter se obogatiti. Streljanja, dirkanja in pretepanja nam ne manjka, dočim ima sodobeni interaktivni film pičlo ponudbo. Predvsem pa zvrst nudi veliko potenciala za sveže, pripovedniške veščine snovalcev.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja