Larry: pikslasti fukfehtar

Pred tridesetimi leti je Larry zamenjal viski za TV-daljinec, izgubil nedolznost, poflodral napihljivo lutko in vmes dvain-sedemdesetkrat umrl krute smrti. LordFebo vam pove zgodbo iz prve roke, saj mu je pomagal izbrati barvo in profil kondoma.


Ko je bilo igranje na računalniku še mlado, je na obronku Yosemitskega narodnega parka v Kaliforniji uspevala prav posebna obrt: programiranje grafičnih pustolovščin. Navdušenci, ki so se leta 1980 v kraju Oakhurst zbrali pod znamko Sierra On-Line, sicer niso izumili žanra, so pa s količino izdaj poskrbeli za njegov razmah. Iz delavnice, ki je sčasoma postala največja tovarna avantur, je izšlo mnogo legendarnih serij in likov. Njihova izdelava spočetka ni bila zahtevna in zvečine so bili naslovi delo dveh ali treh ljudi. Računalniki niso obilovali, toda ponudba softvera je bila pičla in zvrst kot nalašč za vse uporabnike. Zato so se štorijalne miselnice dobro prodajale in pri Sierri je lahko lasten projekt spočel vsakdo z nekaj pripovedovalne žilice. Med ostalimi je prišel na svoj račun tudi debelušni bradač Al Lowe, ki je ustvaril enega najbolj prepoznavnih likov davnih dni, polsposobnega pofuklja Larryja.

Larryjeve fuk prigode so naprodaj na GoG.com. Kompilacija prvih petih s prebarvanim originalom vred stane desetaka dolarjev, sedmica, ki je pravzaprav najbolj vredna igranja, pa stane šest zelenih. Poskenirani priročniki in celo hint booki so vključeni. Stara poglavja je možno sneti tudi zastonj z Abandonie.


Humorni seksofonist

Al Lowe, letnik 1946, je po izobrazbi glasbenik, ki dandanes igra saksofon v svojem jazz ansamblu. Z računalnikom se je prvič srečal, ko je leta 1978 poučeval note na neki glasbeni šoli. Naprava ga je pritegnila in sam od sebe se je navadil programiranja. V naslednjih letih je skodiral nekaj otroških izobraže­val­nih pustolovščin, ki sta jih z ženo samozaložniško snemala na diskete in razpečevala kupcem. Ko je svoje delo predstavil na sejmu Apple Fest, je padel v oko Kenu Williamsu, ustanovitelju Sierre. Beseda je dala besedo in Al je stopil na šestnajstletno pot udinjanja za Sierro. Njegovi prvi projekti so bile tri Disneyjeve licenčnice, med njimi The Black Cauldron, nakar je sodeloval pri King’s Questu III in prvem Police Ques­tu, kjer je skrbel tako za programsko kodo kot za melodije.

Čeprav Al Lowe na tej sliki deluje kot kakšen mas­ter pimp ali suggar daddy, je v resnici dobroduš­ne­ga videza in priljudne narave. Ima pa poreden um, kar se jasno odrazi v Larryjevih peripetijah. Rad se pohvali, da je vse igre zdizajniral sam do poslednjega besedila.

A za dobrodušnim videzom učitelja glasbe in programerja otroških igric se je skrival duhovitež z neusahljivo zalogo podpasnih štosov. Ker medvedek Pu in Grahamova familija zanje niso bili dovzetni, je šefa fehtal za lasten špil. Navsezadnje sta ga v Space Questu dobila celo znanstvenofantastika Scott Murphy in Mark Crowe! Ker je odraslih iger primanjkovalo, je Ken Alu predlagal, naj v sodobno grafično obliko spravi preteklo tekstovno uspešnico Softporn Adventure. Možak je pristal, saj mu je bila dogodiščina, v katerem je nek brezveznik neuspešno iskal ljubezen, v osnovi všeč.

Preden je Sierra ustvarila prvo animiranko King’s Quest, so pod starim imenom On-Line Systems izdali več statičnih dogodoviščin za jabolčne PCje, med njimi žgečkljivi Softporn Adventure. Ustanovitelj Sierre Ken Williams se je nekoč pohvalil, da so omenjenke prodali 25 tisoč komadov oziroma vsakemu četrtemu lastniku appla II. Če to razmerje drži, je špil absolutni rekorder v dosegu med špili za računala. Dogajanje, lokacije in domala vse uganke so identične prvemu Larryju, le brez humorja in osebnosti. (Sekretno geslo je bilo ‘bellybutton’.) Če se komu da ukvarjati zgolj s črkami, je Mehki pornič moč dobiti v Larryjevi kolekciji. Mimogrede, desna od naslovnih nagic je Kenova žena Roberta, sicer avtorica King’s Questa.


40-letni devičnik

Softporn je imel nevidnega protagonista brez imena in značaja, zato je bila prva naloga ustvariti osrednji lik. Al ga je osnoval na Sierrinem trgovskem potniku Jerryju, ki se je neprestano bahal, koliko bab je položil, pri čemer je bil precej sluzav in prav nič privla­čen. Zato je bil odlična podlaga za jebačko igro, ki se iz junaka pravzaprav dela norca. Le imenu je spremenil črko. Težnja po glasovnem ujemanju je rodila še priimek, ki se čuje kot laugher. Rodil se je Larry Laffer, zaradi prepoznavne obleke znan kot leisure suit Larry.

Slovenskega izraza za leisure suit, ki v Ameriki pomeni prostočasno obleko iz sedemdesetih, ni. Najboljši primer take sintetične disko oprave s hlača­mi na zvonec, srajco s širokimi krajci in vpadljivim suknjičem je Tony Manero oziroma John na tri volte v kultnem filmu Saturday Night Fever.

Larryjeve preteklosti ne omenja nobena igra, zato je edini vir njegovega življenjepisa priročnik za prvi del. V njem čitamo, da je bil Larry geek, ki je štiri deset­letja živel z mamo in se udinjal kot programer. Nakar je čez noč pogruntal, da mednožnega ventilčka nima samo za lulat, in postal je zasvojen z drkanjem na odrasle revije. Obsedenost ga je stala službe in ko je mati oddala hišo ter odšla na potovanje, je bil prisiljen v novo življenje. Prodal je avto, si kupil gizdalinsko poliestrsko obleko in se namenil v Mesto greha iskat ljubezen. Ali vsaj fuk. Tako se otvori prva Larryjeva do­godivščina, ki sta jo Al Lowe in risar spacequestovec Mark Crowe dokončala v vsega štirih mesecih.

Leisure Suit Larry In the Land of the Lounge Lizards (1987)
Ob pogostem reševanju kraljičen in galaksij je bila fukfehtarska odprava že sama po sebi nadprivlačna. Osnovna ideja in vse uganke so bile sicer sposojene od Mehkega porniča, a Larry in Al sta igri vdahnila dušo. Izvirnik ni imel niti piksla grafike in je bil pravzaprav v vseh pogledih zastarel, neoseben špil s pič­li­mi možnostmi in skromnimi opisi. Nova pustolovš­či­na pa se je predstavila v tretjeosebni animirani podobi, ki jo je škatla celo oglaševala kot 3-D (to je cikalo na možnost sprehajanja pikslastega možiclja v globino), vključevala celozaslonske slike babnic in bila napolnjena s humornimi, skoraj najstniško butastimi komentarji dogajanja ter predmetov. Všečno sta jo delala prav tako Larryjeva nespretnost in bolj sproš­čen ukazovalni besednjak. Ne le, da si nekaznovano pisal slut tramp bitch hole fuck shit, celo spodbujan si bil v to. Al je pred izidom dal beta verzijo nekaj test­nim igralcem in vključil vohunsko funkcijo, ki je na disketo vpisovala vse njihove poskuse. Ko je videl, kaj vse so preizkuševalci vpisovali, je dopolnil mnogo opisov in komentarjev.

V prvih treh delih smo ukaze vtipkavali. Put on condom, screw hooker, take off condom. Če prvega in slednjega nisi naredil, je bil game over. Sierrinim igram lasten element je bilo točkovanje. Pike si dobival tudi za ne­ob­vezna dejanja in elegantnejše rešitve, a kake posebne nagrade za to ni bilo.

Igra se prične brez uvoda in tudi sicer štorija ni omembe vredna. Rdeče niti oziroma jasnega cilja sploh ni, tako da bolj kot ne bluziš po petih lokacijah mesta Lost Wages, nedomiselno težiš par babam, se poročiš in mukotrpno hazardiraš, pri tem pa neprstano crkuješ. Že ob napačnem koraku na prvem zaslonu te je zbil avto ali pregarbal silak v temni ulici. Bog ne daj, da si izstopil iz taksija brez plačila ali pozabil odstraniti kondom s tiča. A vse to nas pred četrt stoletja očitno ni motilo, saj je špil legenda. Geslo ‘Ken sent me’, kupovanje olagume, cenzurirana izguba nedolžnosti z grdo fračo in zaključna ljubezen v džakuziju so se neizbrisno vtisnili v spomin vsakega pustolovca. Poleg tega je bila statistika namakanja nadpovprečna. Če prištejem lutko, ga Larry vdene kar trikrat!

Kupovanje tične palerine se je za vekomaj zapisalo v anale. Prodajalec je Larryja diskretno spraševal po barvi, okusu in velikosti, nakar se je odločitev zadrl na ves glas, prej prazna štacuna pa je kar naenkrat oživela. Uporaba kondoma je bila manj zanimiva, saj cenzorski napis ni bil odstranljiv.

Larryje avanture niso bili nikakršni porniči, niti erotične igre. Bili so le kup pikslov, silhuet jošk, pizdoliznih namigov, faličnih simbolov in jebačkih for. Nekaj bradavičk v kasnejših delih pa je bilo tako dobro skritih, da jih večina sploh ni videla. Vseeno je bil pred vsakim začetkom obvezen kviz polnoletnost, ki je postavil pet pretirano ameriških družbenih vprašanj. (Kako smo bili veseli, ko smo pogruntali, da lahko pitalice o Nixonu, Elizabeth Tyler in vietnamski vojni preskočimo z alt-x.) A ravno kvazi odraslost je vzrokovala, da je bila začetna prodaja novega Sierrinega naslova klavrna. Krivec je bil puritanski šef največjega trgovca tistega časa, verige Radio Shack, ki izdelka ni odobril. Vendar se je o sveži igri razširil dober glas, ki so ga povzeli celo množični časopisi in revije. V pol leta je Larry v deželi salonskih lizarjev postal uspešnica.

Izvirno Larryjevo igro so štiri leta kasneje odeli v posrečeno vegasto (Vegas-to 🙂 ) disko grafiko in jo nadgradili s svežim miškovno-ikoničnim vmes­nikom, ki je vseboval novo ikono: šlic. Vsebinsko se je prefarbanka razlikovala le v pikolovskih pod­robnostih (cipa ne fafa več!).


Leisure Suit Larry Goes Looking for Love (In Seve­ral Wrong Places)
(1988)
Pikslasti zgubar se je igralcem prikupil in nadaljevanje je bilo samoumevno. Dvojka je že uporabljala novo srce SCI (Sierra Creative Interpreter), ki je prineslo več barv in pikslov. Čeprav je bila novost tudi usmerjanje z miško, smo ukaze še vedno pisali na roke. Ker Larryja Eva iz prvenca načevlja, se poliestrski potrebnež prijavi na TV-šov in zadane križarjenje. To ga pripelje na tropske otoke, kjer zlobnež domačinom počenja neizrekljivosti. Plešasti gizdalin, ki je zaradi na­predovanja grafike bolj razločen, se znova (in zadnjič) poroči. Tokrat s poglavarjevo hčerko Kalalau.

Morju navzlic je dvojka najslabši Larry. Onegavljenja ni in pravzaprav si za osvajanje kaznovan, pa še večkrat si se lahko nepovratno zaštrikal. Če jo bo Al prefarbal, bo moral vsebino prevetriti.

Eksotična pripoved je bila bolj visokoleteča od ulič­ne­ga prvenca in je vsebovala več različnih krajev, vendar je bilo igranje docela premočrtno. Še bolj moteči so bili slepoulični primeri, ko bi moral brez kakršnegakoli namiga nekaj narediti ali pobrati mnogo lokacij prej, nazaj pa nisi več mogel. Da je večina teženja pičkam rezultirala v prerešetanju, posilstvu, laserju in kislini, ravno tako ni bilo podobno Larryju. Vsekakor je dvojka najbolj zoprn del. Poleg omenjenih neumnosti je edina zapomnljivost v njej preoblačenje v žensko za pretentanje KGB-agenta. »Only in Russia do vomen have such flat chest.«, če si nisi dal žajf v modrc. »Only in Russia do vomen have such body hear«, če se nisi prej poraziral.

Zaradi tekstovnega vnosa so bile tistikratne igre napram današnjim avanturam, kjer lahko z miško v skrajni sili preklikaš čisto vse, zelo težke. Zato smo jih brez rešitev igrali res dolgo. Sierra je tedaj mastno služila s hintbooki, reševalnimi bukvicami. Te so bile domiselno tiskane na rdeči podlagi, da si zapisano videl šele z ustrezno lupo. Po eni strani zaradi fotokopiranja, po drugi pa zato, da nisi prebral preveč namigov naenkrat.


Leisure Suit Larry III: Passionate Patti in Pursuit of the Pulsating Pectorals
(1989)
Al je po hitrem postopku popravil vtis s svobodnejšim in bolj razuzdanim tretjim delom, ki je kao sklenil Larryjevo trilogijo. Eksotična žena je Larryja pustila zaradi druge ženske, zato je bil tič ponovno spuščen. Po vzoru prvenca smo se po tropskem otoku prosto premikali, raziskovali nepremočrtno in nekaznovano osvajali mnogo žensk (ter enega moškega), ki so se predstavile v celozaslonskih portretih. Larry je bil pri pecanju kar uspešen, a vedno se je na zmenku primerilo nesrečno naključje, ki mu je preprečilo koitus. Lezenje v vse mogoče hlačke je jebivetra naposled pripeljelo do pianistke Patti, s katero smo nato odigrali košček igre. Prav njen odlomek se je v anale vpisal z najbolj edinstveno in neponovljivo rešitvijo neke uganke. Če se flandri ni dalo plačati vstopnine v nek klub, ga je varnostniku enostavno potegnila. Ob tem spominu zbledita tako rezbarjenje falusa kot ljudožerske lezbače.

Pikslasta golota je danes obupna, vendar ali je imamo 24 let kasneje, v izobilju? Avtomobile lahko pogledamo pod vsakim kotom, metek moremo ustaviti v zraku, sramežljivo dojko pa vidimo v eni visokoproračunski igri na leto.
Večina Sierrinih iger je imela navzkrižne reference na druge kveste oziroma njihove like. Če Larry v enki ne odstrani pelerince s tiča, ga aretira Sonny Bonds iz Police Questa. V dvojki srečamo Rosello. Ken in Roberta Williams se pojavita v mnogih epizodah, tole pa je prizor s konca trojke, ko vstopimo v Sierrine studie, kjer ravno snemajo King’s Quest IV. Kdo se spomni, kako princeska pobegne iz kitovega gobca? Tickle uvula!


Leisure Suit Larry 5: Passionate Patti Does a Little Undercover Work
(1991)
Bolj posvečeni vedo, da je bil podnaslov četrtega Larryja The Missing Floppies. Hecni Al, ki je serijo videl kot trilogijo, je namreč napletel štorijo, da so izgubili diskete z edino kopijo, zato sorry, thanks, bye. Kako dolgoročno uspešna je ta fora, priča dejstvo, da še dandanes ljudje sprašujejo po dotičnem naslovu. A malokdo ve, da so takoj po trojki dejansko pričeli snovati novega Larryja, in sicer kot masovno igro. Ken je namreč preroško predvidel potencial mrež­ne­ga zabavanja in razvijalci so v ta namen sprogramirali nekaj večigralskih demov. Iz njih je naposled nastala prva družabna igralnica namiznih iger Sierra Network, večigralska pustolovščina pa se je izkazala za prehud zalogaj.

Čeprav vodimo tako Larryja kot Patti, Al ni izkoristil potenciala, ki ga ponuja dvojec likov. Petka je bila na vsej avanturistični črti švoh, saj je bila prelahka in si jo brez rešitve končal v enem popoldnevu.

Ko je peta Kraljeva zadača dvignila videz in zvok stopničko više ter uvedla miškovni vmesnik, se je Alu stožilo po svojem liku. Uspešno prefarbanje enice je le utrdilo željo po frišni pustolovščini. Tako je dve leti po trojki nastala sveža epizoda z zaporedno številko 5. Ta se je delila na Larryjev in Pattijin del. Gizdalinko je iskal iskal kandidatke za pornošov, medtem ko je frača preiskovala grde namene glasbenih založb. Fafala to pot ni. A kljub dobri grafiki z razločnejšim, smeš­nejšim poliestrskim možicljem skupnost ni bila navdušena. Dovtipi so se zdeli posiljeni, detektivska štorija ni pritikala Larryju in špil je bil občutno prelahek. Slednje je šlo tudi na rovaš vnašalnega sistema, predvsem pa je pustolovščino kazil slab ustroj problemov, ki si jih lahko premostil brez ustreznih predmetov. Avtorji so namreč v izogib slepouličnim zatikom naredili veliko puzel opcijskih. Prav tako Larry prvič ni mogel umreti, kar je bilo v preteklosti prenekaterič moteče, a nas je zabavalo z domiselnimi komentarji. Menjavanje vlog takisto ni imelo dodatne vrednosti. Al je kasneje priznal, da bi morali uganke zasnovati skrbneje. Edini prizor, ki mi je ostal v spominu, je bilo opcijsko odpetje bluze zobarici.

Mnogokratno umiranje z zabavnimi komentarji in napis Restore, Restart, Quit, je bil zaščitni znak Sierrinih pustolovščin. Save early, save often je bilo zato zlato pravilo.


Leisure Suit Larry 6: Shape Up or Slip Out!
(1993)
V šesto je Al Larryja poslal na njega vredno operacijo ‘poskušaj poflodrati vse, kar leze in toplo ščije’. Nobene napredne fabule, le pofukelj, ki v zdravilišču La Costa Lota zapeljuje devetero godnih bab, poimenovanih po znamenitih vinih. S tako preprostim motivom se je šestica vrnila na stara pota. Tudi po tem, da je poliestrski potrebnež zvečine hodil s trdim spat, kajti dekleta so ga zgolj izkoristila, volhkosti njihovih makovk pa ni okusil. Edino pri zadnji, Shamari, si je dal duška, kar so pospremili izvirni filmčki gibajočih batov, kipečega šampanjca in ognjemeta. Na žalost je grudi v prvem planu mogoče videti le enkrat.
Igra je ponovno vpeljala umiranje, a ker je bila resurekcija instantna, je šlo le za humoren element brez škode. Dodatna posebnost šestice je v tem, da je kmalu po disketni različici za dos izšla še okenska CD-verzija, v kateri je nesojeni porivalček prvič zasijal v ločljivosti SVGA (640 x 480) in spregovoril!

Ko so se pričele pojavljati ’talkie’ igre, so imeli avtorji tedanjih serij velik izziv, da izberejo dober glas za dotlej neme like, ki si jih je vsakdo predstavljal po svoje. Larry je sicer piskal nekam ot­roš­ko, ampak splošna sinhronizacija je bila v redu.


Leisure Suit Larry 7: Love For Sail
(1996)
Poslednja Larryjeva avantura je ravno tako zvesta poreklu, saj se ne ubada s kakšnimi svet reševalnimi problemi, marveč z docela prvinskimi cilji. Kot vse priležnice Shamara nima roka trajanja, zato se klinec udeleži posebnega križarjenja, ki je pravzaprav niz tekmovanj. Najboljši bo lahko teden dni zmagoslavno nabijal kapitanko vse do jajc. Pot do njenega mednožja pa vodi preko grudi in ritnic mnogih drugih grešnic z domiselnimi imeni, kot sta Dewme Moore in Jamie Lee Coitus.

Sedmica je ikonski vmesnik nadomestila z enim samim kazalcem, a je dodala več opcij v dialogih in neobvezno tipkanje ukazov. Na tak način je mogoče videti joške vseh žensk!

Larry se je po zgledu sedmega King’s Questa odel v risankasto grafiko in animacijo. Morda celo preveč, kajti njegova škratja, uhljata in štiriprsta pojava nekako ni šla vkup z ženskami idealnih oblin in fukološko tematiko. Vseeno je igra vrhunec serije, kajti poleg dobre podobe, kakovostne osrednje niti in humornih komentarjev ima dober vmesnik in veliko skrivnosti. Po ladji iščemo skrite dildote, možnost tekstovnega vnosa pa med ostalim pokaže gole pr(a)si(ce). Založnik je v škatlo dodal še ‘pripomoček’ CyberSniff 2000. To je bil kartonček z devetimi raznobarvnimi polji, ki so imeli različne vonje, recimo fižol, čokolada ali parfum. Primitiven, vendar delujoč smellblaster za boljše vzdušje v določenih situacijah.

Tole niso vse babnice, na katere je Larry metal (eno)oko (glisto), je pa dober pregled. Joške je z nekaj muje moč videti od zobarice v petki, od aerobičarke v šestki in od skoraj vseh v sedmici. Po mojem štetju jih je v šestih epizodah podrl točno osem – devet, če štejem lutko. Svoj cvet je dal grdi cipi v prvem nadstropju bara Lefty\’s (druga v zgornji vrsti). Poročil se je dvakrat: s sponzorušo Fawn v enki in domorodko Kalalau v dvojki. Vsaj dvakrat je pecal hermafrodita in enkrat naska­koval starčka. Ker ga je pustila čisto vsaka, s katero je kao srečno končal poglavje, bi rekel, da se pokveka fukaško ne izkaže in da je edina dolga reč njegov nos.


Sierra pa pa

Širša hištorija Sierre je v kraljevskih analih, zato o zatonu nekdaj zlate znamke le na hit­ro. Ken je v iskanju svežega kapitala naredil obžalo­va­nja vredno napako in leta 1996 založbo prodal, z novimi lastniki pa je šlo le še na slabše. Stara imena so nemirno barko zapustila in že razvijana ter celo oznanjena nadaljevanja so bila ukinjena. Med čistko je šel v odtok tudi osmi, vesoljski Larry, podnaslovljen Lust in Space. Seveda niso bili krivi le kravatarji. Vložki v razvoj so postali astronomski in igralci, opiti s 3D-akcijadami, niso več marali za počasne miselnice. Nastopil je postolovski mrak.

Al Lowe je med larryjadami ustvaril še dve pustolovščini. Leta ’93 nam je dal dobro kavbojko Freddy Pharkas: Frontier Pharmacist, v kateri smo sre­čali Larryjevega prapradedka. Dve leti kasneje pa je izdal še manj uspešno risanko Torin’s Passage.

Kljub Sierrinemu potopu pa Larry ni umrl, saj je lik del zapuščine, ki jo je dobil Vivendi. Ta ga zato vsake toliko časa potegne iz naftalina in nanj zlije nekaj gnojnice. Bolj kot obskurni in nesmiselni mobilni špilčki, kot sta Love for Sail (nima nikakršne veze s PC-izvirnikom) in Bikini Beach Volleyball, sta prah dvigovala in drek mešala orenk naslova za tavelike sisteme. Leta 2004 je z velikim pompom prišel kao nov del Larryjevih dogodivščin Magna Cum Laude. Študentska kurbarija je sicer pokazala bobre in melone v 3D ter bila prepojena s straniščnim humorjem. Ampak šlo je le za beden skupek miniiger, prdenja in scanja, kar je počel Larryjev nečak Larry Lovage. No, pet let kasneje se je izkazalo, da špil ni bil popoln podn. Nadaljevanje, kobajagi akcijska ploščada Box Office Bust, je bil namreč za cel nivo bolj zaudarjajoč. Sploh ne morem verjeti, kako so si upali izdati tako amaterski in nesmiseln košček kužne smegme.

Oba novodobna larryjevska špila sta sramota. Tole je eden od ponavljajočih se minišpilčkov v Magna Cum Laude, medtem ko z bruhalnim prizorom iz Box Office Bust ne kanim kazit članka.

Al Lowe je Sierro zapustil leta 1998 in se uradno upokojil. Odtlej fura spletno stran Allowe.com, na kateri objavlja vice, in aplikacijo Comedy Club za iphone, ki za en dolar vsebuje čez deset ur govorjenih štosov. Nekateri so celo smešni. A igrotvorni črviček v njem ni dal miru, zato se je leta 2006 vrnil v posel z akcijs­ko komedijo Sam Suede: Undercover Exposure. Projekt je osebno predstavil na E3ju, toda razvoj je bil kmalu zatem ustavljen. Potencialni založniki so hoteli izdelek za sveža playstation 3 in xbox 360, kar pa je zadevo nedosegljivo podražilo. Pred kratkim se je dotični naslov pojavil na Kickstarterju in propadel. Bolj uspešen je bil Al v drugem poskusu vrnitve. Brez pretirane izvirnosti se je povezal s firmo Replay Games in predelal prvega Larryja. Lepo in fino, vendar menimo, da si legendarni drkamož, čigar nepozabnih pustolovščin se je prodalo poltretji milijon, zasluži novo pičkohvatalno rajdo. Mi pa tudi!

DARUJ TAJNIKE

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja