Baldur’s Gate II: Enhanced Edition

Kocke, bolščalci, temni vilini in Amn, kaj je to? Kaj neki – Baldur’s Gate II, eno najboljših igranj fantazijskih vlog nasploh. LordFebo se presenetljivo navdušeno loti trinajst let starega špila v rahlo prečiščeni oblekici.


Nedobri bog Bhaal je bil sicer poražen dolgo tega, a v svoji božjosti je padec predvidel. Zato je po svetu že vnaprej raztrosil seme, ki bi mu v pravem trenutku pomagalo do ponovnega vzpona. Eno od njih je vzklilo v trdnjavi-knjižnici Candlekeepu. Kot veli izročilo prvih Baldurjevih vrat, je bila to sirota, ki jo je v uk vzel vešč Gorion. Spol, ime, raso in poklic smo ji v tradicionalni maniri iger D&D določili sami. Lik se je skozi nepozabno pustolovš­či­no, polno političnih, ekonomskih in demonskih sp­letk, izuril in zavedel svojih korenin. V velikem finalu je premagal brata po fotrovi strani, Serevoka, odpravil gospodarsko krizo in preprečil vojno.

A kri ni voda in ne mine dolgo, ko mora junak oziroma junakinja ponovno plačevati ceno svojega porek­la. To pot se znajde v ujetništvu mogočnega coprnika Irenicusa, ki ima lastne načrte, kako čimbolje izkoristiti polbožjo telesno tekočino in dušo. Kakor se za prav­ljice spodobi, je treba storiti vse, da se mu zlobne nakane izneverijo.

Krčma, iztočnica za kveste v sleherni frpjki. Sogovornikov s te­ža­vami je nenormalno veliko, zadnja vrata pa razkrijejo nemalo skrivnosti. Priporočam, da tekom pustolovščine menjate like.


Dvesto kvestov in ur

Tako se odpre Baldur’s Gate II, podnaslovljen Shadows of Amn. Senca je namreč legla na provinco Amn, južno od Baldurjevega in ostalih poznanih mest, kot sta Neverwinter in Waterdeep, a še vedno na obali Morja mečev. V izvirniku je igra izšla septembra 2000 in se v anale zapisala kot eden najbolj sijajnih biserov zapadne šole frpjk. Izkušnja je bila še globlja, širša in daljša od predhodnika, kajti Bioware je imel pogon izgotovljen in so se lahko osredotočili na izgradnjo dogajanja. Odlično zmes ortodoksnega igranja domišljijskih vlog s šestčlansko druščino, podajanja široke zgodbe, svobodnega premikanja in odlo­ča­nja, neštetih skrivnosti in izzivalnega boja smo v Jokerju 64 nagradili z oceno 93.
Trinajst let kasneje je igro ekipa Overhaul restavrirala, tako kot je enico pred letom dni (Joker 234). Najbolj očiten doprinos izdaje Enhanced je večje vidno polje na rovaš višje ločljivosti. Izometrična ploskovna podoba zvečine ostaja ista, mestoma so le popravili barve in dopolnili nekatere animacije, zlasti svetlobne učinke. Izboljšana je takisto zvočna plat, tako v melodijah kot ambientalnih zvokih, zato je vzdušje ne oziraje na starinsko podobo vrhunsko.

To je prizor Black Pits, arenskega bojevanja, ki ga je vpeljal prenovljeni prvi del. Gre za lestvico čedalje močnejših nasprotnikov, to pot pa je modusu dodana tudi zgodba.

Dodana je peterica prijateljskih likov z lastnimi kvesti. Trije, nora čarovnica Neera, bojevnik Dorn in kungfujevec Rasaad, sta vzeta iz prenovljene inačice enke, dva pa sta frišna, od tega eden zelo skrivnosten. Drugače je potencialnih pridruž­be­nikov čez dvajset in splača se jih preizkusiti čimveč. Priložen je še težaven dodatek Throne of Bhaal, z zanimivim koncem. Je zvečine zvečine samostojna kampanja in ni tako brez­šivno vpet v dogodivščino kot eničin Tales of the Sword Coast.
Vse ostalo je po starem, kar pomeni do pičice enako igranje brez kakršnihkoli sodobnih poenostavitev. Dobra beležka s potekom kvestom je bila že prej, prav tako zemljevid. Vmesnik je v redu, struktura igre pa ostaja nadmočna. Podobnih špilov je danes malo oziroma jih v tako dodelani, bogati in razvejani obliki sploh ni. Pogovorov, drobcev zgodbe, obrobnosti, nalog in ozemlja je nepredstavljivo veliko. Greš opravit kvest in po poti dobiš dva nova. Ob tem so opravila jako raznolika in segajo od pogovarjalnih in detektivsko-raziskovalnih prek takih, kjer se moramo odločiti za določeno stran, do klasičnih deratizacij labirintov ter iskanj starodavnih artefaktov. Ocena, da za vse izpolnitve nucaš prek dvesto ur, ni prav nič pretirana, saj jih samo rdeča nit zahteva okoli petdeset.

Dodatek Throne of Bhaal je ločena igra, ki premakne družbo v drugo pokrajino. Edino blodnjak Watcher’s Keep na sliki je dosegljiv tudi iz BG2. Drugače je razširitev še bolj hardcore, saj dvigne izkustveni nivo tja do 40. Ni čudno, da ima lik na kraju možnost postati božanstvo in sesti na Bhaalov prestol.


Beholder te gleda

Kljub splošni odličnosti drugi Baldur v mojem videnju ni za zelenca, ta naj se najprej loti prvenca. Tam pričneš z nerazvitim likom, nakar se učiš in rasteš skupaj z njim. Vdrugo pa štartaš na osmem izkustvenem nivoju, kar v svetu Dungeons & Dragons ni šala. Na tej stopnji se od igralca pričakuje poznavanje elementov prastarega pravilnika D&D. To ni moderen špil, v katerem porineš likom v roke prvi pipec, spro­žaš par samoumevnih urokov in lokaš napitke za mano. Že branje statistik, kjer oklepljenost ponazarja čim nižja številka THAC0 in je ubojitost orožja navedena z 1d10+2, je precej tujsko. Medsebojnih vplivov sposobnosti in opreme ter celo izključevanja pa je cela vrsta.
Kakovostno razvijanje in opremljanje borcev, postrojevanje vojske in prednastavljanje obnašanja vsakega posameznika je zato konkreten in obvezen podvig, ki ga je Bioware v drugem delu dopolnil še z usmeritvami znotraj poklica. Paladin se denimo specializira v konjenika, ki posebej uspešno tepe velike beštije (konja seveda nima), postopač v lokostrelca in tako dalje. Za dobro mero so se sedmim originalnim razredom pridružili barbar, sorcerer in menih.

Špil je zvečine rjavkast, a so tudi bolj živahni predeli. Blodnjakarstva ne manjka, zlasti tečen in dolg je osrednji del, ki se dogaja v Underdarku. Vendar to pač zvrsti pritiče. Miselnih puzel pa v Baldurju ni.

Novincu neprijazna je takisto manj privlačna otvoritev od enojke. Nobenega vodenja za rokico in postopnega uvajanja ni. Začneš v čarodejevi ječi in beli dan uzreš šele po par urah tavanja po blodnjaku. Takoj zatem se znajdeš sredi gromozanskega mesta Athkatla, ki ne pozna milosti (in teleportiranja). Na poti do gostilne fašeš pol ducata zadač in prav toliko napa­­dov. Nakar vstopiš in preden sploh prideš do to­ča­ja, si že sredi treh sprotnih opravil, ki te povedejo v neskončno kanalizacijo. Tako mine deset ur, vmes ti je druščina mnogokrat umrla, uplenil si ogromno robe, v resnici pa nisi naredil veliko.
Zveni skyrimovsko, vendar je Baldur strožji, kajti vsak boj je lahko usoden. Par strupenih pajkov ti kljub poginu uspe fatalno zastrupiti pol odprave … sovražni čarodej prevzame nadzor nad tvojimi bojevniki, ki se nato pokoljejo med seboj … z grozo ugotoviš, da večina jekla ne vpliva na brezoblični stvor ali prikazen in da je moč trole ubiti edinole z ognjem. Pobegi so redko izvedljivi, samodejnega zdravljenja ni in zapomnjene uroke hitro izčrpaš. In ko misliš, da imaš nepremagljivo četico, srečaš zmaja, beholderja ali zoprnega mind flayerja, ki ti pri priči dokažeta nasprotno. Prav slednje nakaze so mi s svojimi telepatskimi triki ostali v zoprnem spominu še iz starih časov. Linearni podzemni del, svet temnih vilinov, mi je zato najslabši kos celotne serije. Pot do finala je resnično trnova, tam pa glavni zlobec gladko pričara Absolute Immunity in Spell Trap, s čimer postane popolnoma odporen na orožja in čarovnije!

Opremljanje junakov iz nekega drugega časa. A to novincu ne bo moteče, prej D&Dju lastne posebnosti okoli tega, kaj lahko kdo uporablja.
Vse slike so v 1920 x 1200, a pri tej je izbrana možnost skaliranega vmesnika. Ta poleg manjših ikonic in teksta pokaže še več ozemlja. Vendar postanejo reči premajhne, poleg tega je vidno dogajanje itak omejeno na manjši krog okoli druščine, zato nič prej ne vidiš pošasti.


Pot do tretjih gat

Baldur’s Gate II je pač starošolska zaguljenka in za normalno obvladovanje moraš biti naštudiran. Ni namreč najboljšega orožja, coprnije ali pristopa, marveč se je treba vseskozi prilagajati in izkoriščati sposobnosti likov ter njihov napadalni in obrambni arzenal. To je kunštno in zamudno, kajti preventivnih zvarkov in urokov je precej.
Po drugi plati pa lahko vselej znižaš težavnost na minimum, s čimer sicer zanemariš del globine, a še vedno uživaš v igri, ki je več od neprestane borbe. Zgodba je lepo podajana, pogovarjanje je iskrivo in nemalo reči je možno urediti na nekrvav način. Nespregledljiv element so različni značaji kameradov, ki vsak po svoje zabavlja. Med seboj se celo zaljubijo ali sprejo, če niso enako usmerjeni. Takih bonbončkov, ki na igranje resda ne vplivajo, toliko bolj pa na po­čutje, je res veliko. Če je danes vsebinsko igra vrhunska, si lahko predstavljate, kako je bila šele pred dobrim desetletjem?
Firmo Beamdog, katere oddelek je Overhaul, sta us­ta­novila bivša Biowarovca. Baje sta se nekoč v pijanskem stanju spod šanka pridušala, da je njuna živ­lje­njska želja ustvariti Baldur’s Gate III. Menim, da sta ti prepleskani izdaji priprava terena in financ. Zato vsem ljubiteljem zvrsti, zlasti tistim, ki marate za njene visoke predstavnike, polagam na srce, da si omislite tako enico kot dvojko. 20 evričev po komadu se sicer sliši veliko za digitalno izdajo starine. A za ta denar dobiš obilico kakovostnega, zimzelenega igranja, pri katerem je nekam ancientna edinole podoba.

Bolj kot meseni nasprotniki so problematični čarodeji, ki priklicujejo, uro­čujejo, zaklinjajo, se podvajajo in onesposabljajo. Zato naj bodo prva tarča.

One Comment on “Baldur’s Gate II: Enhanced Edition”

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja