Professor Marston and the Wonder Women

Čudežnica, ki sicer velja za prvo med rešiženami, je imela v lanskem letu najbolj navdušujoč superjunaški film. S prepričljivo, človekoljubno Gal Gadot v amazonski opravi je njen olimpski izvor spoznalo tudi širše občinstvo. A čeprav je hči samega Zevsa, njen resnični nastanek ni nič manj zanimiv od bajeslovnega. Gre namreč za edini DCjev in bržda stripovski lik vobče, ki ga je kot strokovno študijo zastavil znanstvenik. To je bil profesor psihologije William Moulton Marston, v anale svoje panoge zapisan kot izumitelj detektorja laži in utemeljitelj vedenjske teorije disc (dominance, inducement, submission, compliance). Ob tem pa je možakar poznan še po nečem: ves čas je srečno živel z dvema ženskama, ženo in ljubico. Kot produkt njegovega dela in življenja se je leta 1941 rodila Wonder Woman, kar zanimivo predoči dotični biografski film.

Film je spisala in režirala ženska! Glavni akterji, torej Morston (igra ga Bard iz Hobita, Gaston iz Lepotice in Vlad iz Dracule), žena Elizabeth in njuna prijateljica Olive, so resda lepši, pisanejši od dejanskih oseb, toda njihova vsesmerna ljubezen je pristna. Povest razburka domišljijo marsikaterega gledavca.

Največjo težo v pripovedi ima kajpakda nenavaden, a očitno delujoč gospodinjski režim treh prijateljskih, ljubečih se ljudi. Ménage à trois je kmalu postal sedemčlanska družina in kljub popolni nezdružljivosti s tistikratnim svetom sta se imeli ženski tako radi, da sta ostali skupaj še štiri desetletja po profesorjevi smrti. Nadalje izvemo o razvoju poligrafa, o tipih osebnosti, zlasti o dominantnem in podrejenem, o tisti čas prepovedanih posteljnih igricah in o enakopravnosti oziroma celo nadmoči nežnejšega spola. Vse to se je manifestiralo v pomanjkljivo oblečeni stripovski junakinji, ki si jo je Marston zamislil kot sodobno Ateno, žensko jutrišnjika. Stripovskemu mediju je pripisoval velik izobraževalni potencial, zato ga je želel izkoristiti za dobronamerno ‘psihološko feministično propagando’. Založba All-American Publications, predhodnica DCja, je idejo kupila in Wonder Woman je postala instantna uspešnica, v nekem trenutku celo bolje prodajana od Supermana.

Marston je Wonderco oblikoval po prijateljici Olivi, ki je nosila velike zapestnice. Ni naključje, da so poimenovane bracelets of submission. Njeno službo v civilnem svetu – kljub svojih supermočem se je udinjala kot tajnica v krožku Justice Society of America – pa je povzel po ženi Elizabeth, ki se je kljub študiju prava in psihologije morala zadovoljiti s službo tajnice.

Wonder Woman zlate stripovske dobe je bila drugačna, kot jo poznamo danes. Resda so bili gradniki podobni, naj si bo to njeno helensko poreklo ali poligrafski laso resnice. Toda sličice in oblački so obilovali z žgečkljivimi namigi na spolne prakse, ki jih je Marston raziskoval (in prakticiral). Čudežnica je vedno nadvladala nasprotnike s svojo milino, jih nato zvezala v podrejen položaj in jih pogosto dobesedno našeškala. Hudodelcev namreč ni uničevala, marveč jih je poskušala spreobrniti z ljubeznijo. Pomenljivi prizori zvezanih ljudi, bičanja, škornjev z visokimi petami in gole kože pa niso ostali skriti pred zagovorniki morale. Psiholog se je moral zagovarjati pred komisijo, kar je po drobcih takisto vključeno v film. Dušebrižniki so naposled zmagali in Wonderčine zgodbe so šle po avtorjevi smrti leta 1947 pod radirko cenzure. Žensko so oblekli, jo oteli božjih moči in jo kot navadno Diano poslali nad komuniste. Šele z valom feminizma v sedemdesetih je Amazonka vnovič razgalila mišice …

Prva leta izhajanja je bil strip Wonder Woman dejansko lahko viden kot kolaž vseh nenavadnih spolnih praks, vključno z medžensko ljubeznijo. Jasno, stara Grčija je vendar definirala lezbičnost in eden od bolj znanih Čudežničinih izustkov je bil “Suffering Sapho!”

A to je že druga zgodba. Professor Marston and the Wonder Women (pazi na množino v naslovu, ki cika na profesorjevi punci) ni dokumentarec o razvoju stripovskega lika, marveč privlačna človeška, ljubezenska drama. Sama po sebi izpade nekam neverjetna, sploh glede na čas, v katerem se dogaja, toda draž ji daje ravno zavedanje, da je bilo Marstonovo življenje dejansko prilično tako. Zgodovine se sicer ne drži dopičično, saj psiholog ni nikoli poučeval na Harvardu, niti ni bil on tisti, ki je šel fehtat k stripovskemu založniku, marveč je bilo obratno. Toda glavni gradniki stojijo stojijo, kar dela poreklo od Wonder Woman res zanimivo in žgečkljivo. Dasi gre za vse prej kot geekovska predstava, jo priporočam vsakemu ljubitelju DCjevega bajeslovja. Takemu so navsezadnje namenjeni številni bonbončki, od steklenega aviončka do preoblek, ki namigujejo na vojaka Travorja in gepardjo nasprotnico Cheetah.

Takole sta Wonderco sprejela stanovska kolega, nakar sta se desetletja ravsala zanjo. Njena naslednja filmska predstava prihaja na platna 1. novembra 2019.
DARUJ TAJNIKE

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja