LordFebo pokuka na ulice Harlema. Od enega črnca se krogle odbijajo. “Bulletproof nigga? Sweet Christmas!”

Četudi nikoli nisi imel v roki ameriškega stripa, na rovaš filmov, iger in serij vsaj na videz poznaš temeljne bogove DCjevega in Marvelovega panteona. A Luke Cage v nabor prepoznancev ne sodi ne po imenu ne po pojavi. V stripovskem univerzumu sicer ni čisto obroben, kajti plečati črnec je po koncu Civil Wara postal celo vodja odpadniš­kih Avengerjev. Toda preboj izven sličic z oblački mu doslej ni uspel. Ne le, da nima lastne igre, še kot lik je bil na spregled komaj kje. Recimo kot eden od stotih frisov v Lego špilih. Kljub pretepaški naravnanosti ga začuda niso vključili niti v trilogijo Marvel vs. Capcom. Zato se zdi po eni strani hrab­ro od Netflixa, da je Luki namenil lastno TV-niziko. Po drugi plati pa je spodbuda najbrž prišla kar od Marvela, ki mu je v interesu razširiti svojo galerijo izven zvežčičev.

Civil War je imel velik vpliv na Marvelovo vesolje, saj je premešal karte. V nekem trenutku je Luke Cage osnoval lastne partizanske New Avengerje, ki so vključevali Wolverina, Ms. Marvel, Spider-Mana in The Thinga (kamniteža iz FF). Ko Jessica Jones zanosi, ekipa razpade. Bros before hos, nigga!


Superharlemčan

Nova serija kajpakda ni samostojen eksperiment, marveč je košček premišljenega televizijskega sveta. Tega je predlani spočel slepi fajterski advokat Daredevil, lani nadaljevala trpeča Jessica Jones, zdaj je na vrsti temnopolti Luke Cage, snemajo pa že karatejca Iron Fista. Vsi štirje bodo naposled združili supermoči v kratkem venčku Defenders in njihova uspešnost bo zelo verjetno vodila do filmskih izdelkov. Scenaristi celo pravijo, da so dogodki skladni z Marvelovim filmskim prostor-časom, dasi križanja doslej še ni bilo. Vprašanje je pravzaprav, kako bi to izpadlo. Že res, da so v tiskanih zgodbah vsi omenjeni mnogokrat stali ob boku Avengerjev in Fantastičnih štirih. A vseeno gre v osnovi za prizemljene junake v lastnem, drugačnem New Yorku. Zaščita pred izvenzemeljskimi nemezami in drugimi globalnimi nevarnostmi ni v njihovi domeni. Nadčlo­veš­ke danosti uporabljajo prvenstveno za red v soseski, kjer popravljajo krivice nad malim človekom in lovijo lokalne lopove.

Luke je štartal z afro frizuro in tiaro ter sloganom Hero for hire. Z zgodbami iz soseske so hoteli avtorji dob­ronamerno vplivati na afroameriško mladino. Nato so ga povezali z borilnim veščem Iron Fistom, s katerim sta več let čistila ulice New Yorka. Kasneje je nastopal kot stalni član znane ekipe Thunderbolts.

Luke Cage je z rešimoževstvom pričel leta 1972. Z njim je Marvel sledil takratnemu trendu črnskih filmov za najnižji sloj, zvanemu blaxploatation. Prvi hišni afrojunak je bil resda Black Panther, toda bralci so se laže poistovetili z naključnim herojem z ulice kot s princem iz mitske dežele Wakanda. Luke, rojen kot Carl Lucas, je Harlemčan in bivši arestant. Zločin so mu sicer podtaknili, toda kot pove sam, ni kriv, nedolžen pa tudi ne. Zapor je nanj še kako vplival, kajti na njem so izvedli vojaški poskus, ki mu je kožo utrdil do te mere, da je odtihmal neprebojen. Namečkoma ga je električna kopel naredila heraklejsko močnega, menda zavoljo elastičnih celic. Edina škoda, ki mu jo povzroči orožje, so neprestano strgana oblačila, zato tekom dogodivščin uspe pridobiti slično impregniran jopič. V hlače in očesna zrkla pa ga pridaniči očitno ne streljajo.
Izvorni Lukov sovrag je njegov mladostni prijatelj, nožičkasti gangster Diamondback. V svojih začetnih zgodbah se pravzaprav zvečine bori proti kriminalnim združbam, ki kajpakda iščejo vsesortne načine, kako se znebiti nadležnega redarja. Možak ipak ni nesmrten in nemara ga je moč zastrupiti ali utopiti. A ravno ta pouličnost brez pošasti, letečnežev in laserjev na dolgi rok ni zadržala getovskih bralcev. Zato so Power Mana, kot je bil Lukov tističasni vzdevek, čez nekaj let združili z Iron Fistom, ki mu je naklada vsled zmanjšanega zanimanja za borilne veš­či­ne takisto upadla. Kot lepi par sta vztrajala do srede osemdesetih, nakar je založba edicijo ukinila. Karakter je kasneje zaživel v številnih izdajah in ekipah, sodeloval je s Spideyjem, Punisherjem in Ghost Riderjem ter za kratek čas vnovič dobil lasten strip. V aktualni kontinuiteti je upokojen član Avengerjev in poročen z Jessico Jones, s katero ima otroka.

Lukov obraz ni nov, saj smo ga videli že pri Jessici. Lik je zadovoljiv, čeprav mu kanček prešernosti ne bi ško­dil. Zvečine hodi naokoli kot klošar s kapuco in do značilne rumene majice serija ne pride.


Ni za negrofobe

Netflixov izdelek ni nanizanka, v kateri bi se dobrodelnež vsakič ukvarjal z novim primerom. Trinajst tričetrturnih poglavij tvori eno samo pripoved, časov­­no umeščeno par mesecev za koitus z Jessico. Če­prav je Lukova podoba novodobna, torej brez tiare in disko videza, fabula temelji na uvodni stripovski rdeči niti. Vključenih je mnogo od tam poznanih likov, kot so policistka Misty Knight in zlikovca Cottonmouth ter Shades. Retrospektiva o izvoru je kajpakda samoumevna in skladna z izročilom. V so­zvočju s tiskano periodiko, tisto iz sedemdesetih, pa je ekskluzivna tudi ‘črnskost’. Glede na kraj dogajanja, njujorško občino Harlem, je to normalno, a nepripravljenega gledalca vseeno preseneti. Tu je zamorska mafija, afro je policajka, skupnost se zbira v tipični brivnici, ulica se bori za harlemsko renesanso in beseda nigga je vseskozi v zraku. Ni napačen pomislek na film New Jack City. Za Ameri­ča­ne ima ta rasna etiketa seveda večji pomen.

Kriminalni direktor Cottonmouth spominja na Wesleyja v New Jack Cityju. Avtorji serije so očitno fani preminulega raperja Biggieja, čigar portret je mnogokrat viden. Za nastop so najeli celo njegovo ženo Faith.

Metki se od neprebojneža odbijajo in občasno je kdo zalučan par metrov po zraku, toda borbe ne obilujejo. To ni ne akcijski spektakel ne risankasta pred­stava nalik DCjevim serijam, marveč drama brez enega samega računalniškega učinka. Tempo je počase­n oziroma dogajanje raztegnjeno, ton zamorjen in židani obrazi redki. Nikoli nasmejani protagonist se spopada s temno preteklostjo in smrtjo ljubljenih ter često ne ve, kaj bi sam sabo. Je kot nepremagljiv, a ne povsem učinkovit tank. Tudi zato, ker kljub dvomu v pravni sistem pravičniško upošteva šesto božjo zapoved. Kot pritiče Marvelu, je zaznati še krizo supermogote in vprašanje odgovornosti. Če odmislim rasno uniformiranost, se negroserija zato po odvijanju in v duhu ne razlikuje pretirano od Jessicine. Ni slaba, toda nekaj več dinamike ji ne bi škodilo.

Zdravilka Claire Temple je stični lik vseh Netflixovih superjunakovščin. A z dohtarji ima Luke težave, kajti ob njegovem tkivu se injekcije in skalpeli lomijo. Kožo mu predre le adamantij. Kje je Wolverine?

Vseeno dam Lukovi predstavi zvezdico več kot tis­ti od njegove bodoče žene. Dogajanje je zaradi ‘moš­kosti’ bolj privlačno od safr furajoče Jonesove. Po drugi strani serija ne zaide v pretirano brutalnost in nokturnost Daredevila. Zato mi je bila od vseh omenjenih najbolj gledljiva na dušek, medtem ko bi bila tedenska periodika bržda prerazvlečena. Vsekakor pa je poudarka vreden bonus dobro izbrana glasba. To kronajo pevski nastopi polznanih temnopoltih izvajalcev, kot sta Method Man in Jidenna. Pod črto je zato Luke nov soliden košček v Netflixovem programu. Piflarji in ljubitelji Marvelega bajeslovja smo z njim dobili svež obrok dušne hrane, ki je kljub relativni plitkosti zgodbe in likov vredna enomesečne naročnine za 4K!

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.