MS-Dos – sistem gubat

Nekaterim ob omembi iger preteklih dni privrejo na plano vtisi iz zore domačega računalništva, ko smo na boljšaku kupovali kasetne kompilacije in na Iskrinih televizorjih po blodnjaku furali lačnega Horacija … mlajši dobijo solzne oči nostalgije ob pogledu na playstation 2, s katerim so potom Kratosovih rezil prvikrat izkusili gejmerski spektakel … kdo drug digitalno zabavo starih vremen enači z game boyem, ki je kljub sivinskemu zaslončku v mavrične Mariove svetove pospremil milijone osnovnošolcev … marsikateri starec, ki po duši ni igralec, se bo spomnil začetnih tečajev streljanja malih zelenih na avtomatih Galage in Phoenixa po istrskih kampih … LordFebo je šel skozi mnogo igrarskih vekov, prav posebno poglavje v njegovih kronikah pa ima DOS-vek …


V tkanini igrarskega prostora-časa obstajajo številna vesolja, vsako po svoje zanimivo in nekomu nepozabno. Eno takih predstavlja tudi zgodnji PC. Ampak ne tisti izpred petnajstih let, ko se je kalila 3D-grafika in vzhajala večigralnost. Bilo je veliko obdobje še pred našimi Jokerplovi, torej pred Jokerjem, pentiumi, neprilikami z Windowsi in piskajočimi analognimi modemi. Ubadanje z osebnim računalnikom koncem osemdesetih in začetkom devetdesetih je bilo namreč orenk samosvoje – drugačno tako od istodobnih televizorskih alternativ kot kasnejšega oknarjenja. Čas so obeležile ogromne bež kište, počasne diskete, monokromatski monitorji in boleč zvok, dobo pa je definiral prvi Microsoftov operacijski sistem MS-DOS. (Pikolovci bodo znali pripomniti, da ga v resnici niso izdelali oni, marveč je kodo po naročilu IBMa podjetni Bill Gates odkupil od neke druge firme. Vendar to za našo zgodbo ni pomembno.)

Dawn Raider
Elite
Battle Isle 2
Strike Commander
Test Drive II
Doom
California Games
MS Flight Simulator 3
Simcity
Mixed Up Mother Goose
Ultima VI
Xenon 2


Zelena ukazna vrstica

DOS je imel oziroma je bil tekstovni vmesnik s tako imenovano ukazno vrstico, uporaba pa je bolj spominjala na rokovanje z mavrico ali komodorjem kot na kasnejše PC-pristope. Miške spočetka sploh nismo poznali in po vklopu te je na ekranu čakal znameniti ‘prompt’ C:>. Za zagon špila je bilo potrebnega kar nekaj navideznega strokovnjaštva. Nobenih podobic in očitnih prijemov ni bilo, le tipkanje tujskih ukazov in nenavadnih zaporedij ločil. Še tako elementarna operacija je terjala znanje ‘raču­nal­niš­kega jezika’.
Že res, da je sloviti Norton Commander olajšal rutinska opravila. A ne glede nanj smo veliko ročno dir-ali in cd-jali po direktorijih ter iskali zagonske datoteke exe, com in bat. Špili so se inštalirali z mnogih flopijev, za presnem programa na disketo pa je bilo treba vpisati copy *.* a:. In držati pesti, da se pri pisanju oziroma branju ne pojavi General Polomija (besedni hec bodo razumeli le posvečeni). Nadalje smo med izrazi EGA, Tandy in AdLib nas­tavljali grafični in muzikalični hardver oziroma v pra­zgodovini poganjali emulator štiribarvne palete, zvan simcga. Kdor je to obvladal, je bil pri priči oklican za ‘računalnikarja’. Posihmal ga je cela ulica klicala napomagaj, on pa je tekal od soseda do soseda z optimizacijsko-diagnostičnima nucnikoma Norton Utilities in PCTools.

Ga še veš, tovariš? Norton Commander, en in edini datotečni nucnik, s katerim smo iskali, kopirali, razvrščali in editirali. Čeprav se danes s takimi opravili bavimo precej manj oziroma ponavadi le pri ’preizkušanju varnostnih kopij’, je naslednik Total Commander še vedno obvezna oprema.

Najbolj zgodnji pecejaši smo pričeli z XTji z Intelovim 4,77-megaherčnim čipkom 8088. Na gromozanskem vodoravnem ohišju je sedel monitor z videzom majhne mikrovalovke, pri čemer je bil prikaz praviloma črnooranžen oziroma črnozelen. XTjem so sledile ‘dvaosemšestke’ in kasneje procesorji 386, začenši s ceneno 16-megaherčno varianto SX. In noben tistikratni CPU ni nucal ventilatorja! Tudi prikaz in zvok sta tekom dobe napredovala. Proslavljeni hercules, ki je bil sopomenka za monokromatsko podobo, je dal mesto VGA-karticam, soundblaster pa je za vekomaj utišal interni zvoč­nik, znan kot PC-speaker. Ob takem naboru strojne op­reme se je zgodilo, da si imel v istem špilu čisto drugačno vzdušje od kolega. Eden je užival v 256 barvah in poslušal MIDI-glasbo ter digitalizirane učinke, drugi je taisti špil poganjal le v 16-farbni EGA-paleti, tretji pa črnobelega in v tišini. Veliko nas­lovov je dobilo celo ločene VGA- in EGA-izdaje.

Stunts
Magic Carpet
Master of Orion
Pipemania
Les Manley in Search for the King
Populous
Loom
Street Fighter
The Adventures of Willy Beamish
Death Knights of Krynn
UFO
Sokoban
Theme Park


Po robo v Osterreich

O novitetah nas je izobraževala revija Moj mikro, ki je tedi izhajala od Vardara pa do Triglava. A kljub časopisu in razširjenosti PCjev trga računalniških komponent na sončni strani Alp ni bilo. Po procesorje, diske in Tsengove grafične kartice smo se vozili k Mlakarju in Jerovšku na drugo stran Karavank. Na avstrijski strani smo hardver pokazali, da so nam graničarji poštempljali izvozno potrdilo, s katerim smo dobili povrnjen Mehrwertsteuer (DDV). Nakar je bilo treba v ljubeljskem tunelu robo poskriti med banane, milke in vrečke s kofetom. Daca je namreč znašala polovico vrednosti in v tistem re­ži­mu carine ni plačal nihče. Oziroma le tisti, ki so ga dobili pri švercanju. Ja, tako smo spodkopavali državno blagajno in bili na to celo ponosni!

Ne samo, da je v zgodnjih devetdesetih marsikateri špil izšel posebej v 16- in 256-barvni varianti. Dobiti ga je bilo moč na tavelikih ali tamalih disketah za DOS ali Windows, namečkoma pa še na CD-Romu, kjer je bil vključen govor. Nenavadno obilje izdaj pri relativno nizkih nakladah.
Tisto so bili časi velikih in obilnih škatel, v katerih si poleg kupa disket dobil priročnik in zemljevid. Praviloma je bila ta vsebina tudi neke vrste protipiratska zaščita. Najbolj pogosto je bilo iskanje sedme besede v tretjem odstavku na petnajsti strani, bolj posrečene domislice pa so bila takale vrtljiva kolesa in rdeča folija, ki je razkrila simbole na specialnem potisku. Seveda so bile to kržljave ovire.

Do iger je gmajna prišla z manj težav in stroškov. Gusarjenje je bilo samoumevno in le redki zanesenjaki smo občasno za lire, šilinge ali marke na tujem nabavili kak špil v veliki škatli. Moj prvi je bil denimo Ultima VII v celovškem Mediamarktu. Indus­trija se je sicer nezavarovanosti medija zavedala in se trudila z vsemogočimi protipiratskimi zaščitami. Včasih je bilo treba poiskati besedo na določeni st­rani priročnika, drugič vtipkati koordinate nekega mesta s priloženega zemljevida, tretjič sredi igre zmešati napoj po recepturi iz knjižice. A to niso bile ovire, kajti piratsko igro je enostavno spremljala tekstov­na datoteka z rešitvami tega preverjanja. Ko so v Mojem mikru nehali objavljati oglase s sandokans­ko vsebino, se je ponudba preselila v manj tanko­čut­ni Salomonov oglasnik.

Grand Theft Auto
Commanche
Dune
World Circuit
Arkanoid
Superhero League of Hoboken
Crusader: No Remorse
Conquest of the Longbow
Wing Commander
The Lion King
Gunship
Syndicate


Device=C:\DOS\himem.sys

Obvezen sestavni del dosovskega okolja sta bili datotečni entiteti autoexec.bat in config.sys. Ta nekajvrstična niza štartnih ukazov in parametrov sta narekovala obče sistemske nastavitve, recimo jugoslovanski razpored znakov na tipkovnici in gonilnik za enoto CD-ROM. Po dotičnih skriptah smo venomer nekaj prčkali, saj sta bili med drugim zaslužni za urejanje pomnilnika. DOS rama namreč ni ob­rav­naval enakovredno od prvega do zadnjega bita, marveč je ohranjal starodavno delitev. Osnova je merila 640 kilobajtov, čemur je sledilo nekaj sklopov, ki smo jih poznali pod izrazi UMB, XMS in EMS. Lahko si imel zajetna dva megabajta, a če miš­kinega driverja nisi naložil v upper memory block in pravilno nastavil razširjene memorije, kilrathijevskega govora v Wing Commanderju II pač nisi slišal. Še dobro, da je peta Dosova izdaja uvedla meni z več zagonskimi inačicami, kar je odpravilo neprestano editiranje.

Popravljanje datotek config.sys in autoexec.bat je bilo za špilanje malodane obvezno. Vsak od nas je vedel, na katerih vratih in interuptu deluje soundblaster, koliko rama požre miškin gonilnik in kaj je bilo treba vpisati za expanded memory, kar je zahtevalo mnogo iger. Kaj točno je ta memorija bila, nismo imeli pojma, ampak nastavitve programčka EMM386 pa smo poznali v nulo.

Dolgo časa so bile dosovske igre videti bistveno slabše kot na konkurenčni amigi in konzolah. Prvi, enobarvni PCji so zaostajali celo proti komodorju, ki je imel vsaj nekaj barvic, več zvočnih kanalov in domala privzet joystick. A računalnik je obetal, kajti za njim sta stala veliki IBM in vzpenjajoči se Microsoft. Poleg tega si lahko z njim počel več reči kot z nintendom ali mega drivom. V Wordstaru si recimo natipkal besedilo in v Harvard Graphicsu narisal grafikone. Oboje smo nato navdušeno tiskali na odurno glasnih matričnih tiskalnikih. In to je bilo pravzaprav vse, kar smo počeli ‘več’ od igranja. Toda staršem se je zdelo bolje dati marke za tak več­namenski, izobraževalni stroj kot za drkalico, ki bo zgolj težila v osrednjem družinskem prostoru.

Bioforge
Tetris
Aaargh!
Raptor
Red Baron
Ski or Die
Leisure Suit Larry
Scorched Earth
Duke Nukem 3D
Risk


Od kvestov do dumačin

Ponudba je bila obilna in četudi odmislim vse Sierrine, Lucasove in druge kveste, ki so prestavljali prvorazredno zvrst, bi lep čas našteval igrovje, katerega utrinke hranim. Že na XTju sem drgnil Test Drive II: Duel in s porschejem 959 dobesedno na piksel natančno podiral rekord prve trase. V glavi imam BMXarske, skejterske in surferske karafeke v California Games ter klatenje sovražnih zrakomlatov v vokslastem Comanchu. Pa pravljično strategijo King’s Bounty, ki je postavila temelje nizu Heroes of Might and Magic, Dune 2, ki je utemeljil žanr realnočasovnih strategij, in strašljivo frpjko Elvira, katere globoki dekolte bom pomnil še na smrtni postelji. Ter, jasno, Princa od Perzije, čigar svilnata animacija je bila pred svojim časom.

Skupna izdelkom DOS-veka je bila večja zajebanost. Ni bilo ujčkanja, tutorialov in previjanja nazaj, crkovali smo celo v avanturah. Tudi pomoč ni bila na do­segu klika, marveč smo nekatere naslove ig­rali več mesecev in čakali na pomagalnike v revijah. Moj mikro in Joker sta zato rešitve jemala resno.

Sčasoma so se špili razvili in iz znakovnih zaplat ter bednega piskanja postali grafično privlačni in milozvočni. Navsezadnje je dosovski vek trajal več kot dekado, še onkraj leta 1995, ko je prišel prvi grafič­ni operacijski sistem Windows 95. Tekstovne avanture, kakršni so bili prvi Zorki, so s King’s Questi do­bile preprosto grafiko in pičlo animacijo. Nato so postale barvne risanke tipa Day of the Tentacle in obdobje sklenile s filmskimi projekti, katerih vr­hunec predstavlja Phantasmagoria. Igre, ki smo jih ročno zaganjali, zato nikakor niso bile samo nepredstavljive zaplate pikslov. Ne zgolj legende Civilization, Doom in moja vsečasna omiljenica Ultima Underworld, v ta vek so sodili takisto Quake in še marsikatera 3D(fx)-pospeševana titula.

Windows 3.0 niso bili operacijski sistem, marveč grafično okolje, ki si ga štartal iz Dosa. A to je bila platforma za Word, Corel in Paintbrush, ne za igre. Pravzaprav so dosovski špili obstajali tudi po izidu Win 95, ki je bil prvi okenski sis­­tem. Avanturo Discworld II smo z vtipkavanjem pognali še leta ’97.
Črnobelo špilanje je bilo običajno. Marsikdo svojih omiljenk, kot so SimCity, Prince of Persia in King’s Quest IV, sploh ni nikoli videl v barvah. Spet drugi pa smo jih vnovič zaigrali, ko smo kupili barvno ma­šino. In nato še enkrat ob dokupu zvočne karte.

Vsakdo ima lastne memoare, bodisi na celoletne dogodivščine tipa Bard’s Tale, bodisi na ondan splošno razširjene šahovske simulatorje. Zato se mi opisovanje določenih naslovov iz množice več tiso­čev ne zdi smiselno, kaj šele delanje izbora naj iger. Favoritov je ničkoliko, naša retrospektiva pa je kot vselej sprožilnik spominov, ki prikliče na površje dozdevno pozabljene prizore in doživetja. Trenutke iz nekih drugih računalniških časov, o katerih ve­či­na današnjih drgnilcev zaslonov nima pojma.

A-10 Tank Killer
Winter Challenge
Dangerous Dave 2
Ultima Underworld
Codename: Iceman
Wacky Wheels
Ečstatica
Prehistorik
Lemmings
Eye of the Beholder


DOS-očak

Sem zaradi tega dandanes kaj sposobnejši? Mi poz­navanje alinej v config.sysu, obvladovanje disket in odzipanje datoteke skozi ukazno vrs­ti­co kaj pomaga? Za časa WinXP sem še šaril po Dosu, ko je taveliki sistem odpovedal poslušnost, potem pa ne več. Terminalsko okno sicer obstaja, a če me slu­čaj­no enkrat na eon zanese tja, to ni zaradi datoteč­nih težav, ki bi jih lahko rešil z znanjem ancient­nih ukazov. V praksi, čeprav se še tako prepričujem v nasprotno, so dosovske veščine izenačene s spectrumovskimi. Z njimi nekaj veljaš le v muzeju.
Seveda pa je sobivanje z osebnimi praračunalniki pripomoglo k širši področni razgledanosti. Konec koncev se marsikateri košček arhitekture vleče iz starih dni, na primer zapis datotek s tričrkovno končnico. En tak detajl je tudi razpored šumnikov v Jokerjevi glavni tipografiji, ki je davni YU-ASCII. Mladič, ki ne pozna niti teh dveh kunštnih kratic, na moji tipkovnici zlepa ne bo napisal ‘kožušček’. In takisto ne bo pogruntal nedoslednosti v naslovu …

Might and Magic III
The Incredible Machine
Maniac Mansion
TV Sports Basketball
Elvira
Jazz Jackrabbit
Pirates!
Dune 2
Another World
Manhunter: San Francisco
Prince of Persia

DARUJ TAJNIKE

3 Comments on “MS-Dos – sistem gubat”

  1. To so bili časi, 90% zgornjih iger sem igral 🙂 Febo, hvala za popotovanje v brezskrbno preteklost, kjer si moral dejansko pokazati nekaj znanja, da si prišel do špila. Zdej maš pa 3-click Steam app…. 🙂

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja