Lego Marvel Avengers

Avengerjem iz prvega filma se v drugi polovici pridružita še Quicksilver in Scarlet Bitch. Vodimo pa v nekaterih misijah tudi navadne agente.

Po mojem štetju je to dvajseta lego igra s temeljem iz leta 2005, ko je angleška ekipa TT Games izdelala Lego Star Wars. To pomeni niz nivojev, skozi katere se prebija vod lego stričkov s samosvojimi veščina­mi, ki se dopolnjujejo. Kot slovenski policajski pari, kjer zna eden pisati in drugi brati, samo na bolj prisrčen način. Poskakovanje in garbanje sta slikovita, razgibana ter zaradi nizke težavnosti in instantne dojemljivosti primerna za vsakogar. Pri tem silen privlak predstavlja uničevanje okolice, iz katere se usipljejo brezštevni zlati in srebrni čepki. Po mojem ni igralca, ki ne bi obsedeno zbrcal ali razstrelil poslednjega objekta v prostoru … Dodatna draž je odkrivanje skrivnosti, ki so razmetane naokoli. Večina jih v štorijalnem skozihodu ni dosegljivih, zato se je treba na nivoje podati znova z drugačno zasedbo junačkov hlačkov. Nagrada za vztrajnost je zvečine polnjenje albuma likov in vozil.

Mirujoče slike lego igram ne delajo usluge. V gibanju je dogajanje lepše, bolj privlačno, čeprav kaosa letečih kockic ne manjka. Toda kazni za umiranje itak ni.

Marsikdo zabavlja nad komaj zaznavnim napredkom te baže iger. Sicer drži, da so vse izvedene po enakem kopitu, a ker so nam vedno v veselje, to kaže na očitno zelo dodelano kopito. Kljub temu je nezaslišano, da v sodobnem lego špilu ni mogoče prosto sestavljati kock, kot smo to počeli na primer v Lego Racers leta 1999. So pa pred časom vseeno naredili zaznaven korak naprej. Središča, kot sta bili Batcave in Mos Eisley Cantina, od koder smo se žarčili na naloge, je Batman 2 nadgradil v večja odprta območja. Ta element se je nato iz poglavja v poglavje konkretno širil. V Undercover je predstavljal gromozansko GTAjevsko mesto, v Jurassic Worldu oba jurska otoka in v Hobbitu zajeten kos Srednjega sveta. Poleg čuda skritosti in neskončnega inventarja, ki kliče po vandalizmu, so tam tudi številne naloge in izzivi, od skyrimovskih kvestov do dirkanja. Ni čudno, da zgodbeno plat ponovadi zaključim v dvanajstih urah, ob naslovu pa jih je na kraju zabeleženih štirideset.

Asgard je eden od peskovniških delov. Fora izpolnjevanja nalogic in šnofanja za skrivnostmi so rdeče kocke, ki odklenejo bonuse, in novi liki. Najboljši je Stan Lee, ki zna vse.

Avengers, assemble!
Naslov pove vse. Po luftu leta in izstrelke bljuva plastičen Ajzenmožic, ščit neprijateljem v gobec pošilja hecen Poveljnik Amerika in “Hulk smash!” rjove zelena figurica. Zgodbovna nit je vzeta iz obeh filmov Avengers, kar pomeni ubadanje z Lokijevo invazijo in nato lov na Ultronovo umetno prepamet. Znotraj dogajanja se zvrsti še vrsta retrospektiv iz preostalih zadnječasnih zgodb Marvelovega kinematografskega vesolja. Na primer Thorov spopad s temnimi vilinci ter peripetije prvega Maščevalca in Buckyja. Tudi bistvene figurice so vezane na filmsko licenco. Spider-Mana, dasi je v stripih član krožka, tu zatorej ni, a so po drugi plati prisotni številni stranski liki: agent Coulson, Pepper Potts, Jane Foster … Galerija je na srečo ipak širša od filmske, kajti za prosto preigravanje so vključili dobršen del karakterjev, ki so se pojavljali v avengerskih zvežčičih. Med njimi so nekateri poznanci, kot so Ms. Marvel, Luke Cage in Daredevil, zvečine pa nikolislišanci tipa Quasar, Mighty Destroyer in gejevski Wiccan.

Določeni segmenti so malce drugačni, recimo takole ironmanovsko shoot’em-upovstvo, kakršnega smo videli že v Batmanu 3.

Razen Iron Mana, ki lahko izbira med več oklepi, superjunaki nimajo pol ducata namenskih suken nalik Batmanu 3. Vseeno različnih veščin, s katerimi sodelovalno premagujejo prepreke, ne manjka. Atletski pajaci skočijo više, nekateri letajo ali obvladajo telekinezo, pripadniki Hydre odprejo posebne dostope, pomanjševalci gredo v mišjo luknjo, inženirji pohekajo računalnike, supermogočneži izpulijo najtežje objekte … Majhna noviteta so neposredna sodelovanja, ko recimo Thor z Mjölnirjem nabije po Stotnikovem ščitu, da se raztrešči vse v okolici, ali v zrak zadegana Black Widow postreli sedem alienov na mah. To malo popestri ukvarjanje z nenehnimi valovi Lokijevih podrepnikov, Hydrantov, Chitaurijev in robotov, kajti v tem špilu je več bojevanja kot v preteklih lego naslovih. Pri tem izziva kot vselej ni prav nikakršnega in še šefovski spopadi so praviloma le hitroprstno prititiskanje tipke, ki se pojavi na zaslonu.

Drugi igralec lahko kadarkoli vskoči in izskoči. Čeprav se zaslon deli dinamično, je preglednost slabša. Tole je drugače prizor iz peskovništva, saj v zgodbi ni ne Tigre, ne Gospe Thor.

Ker sem vzporedno pogledal vse filme, lahko potrdim dosledno skockano scenografijo. Igra v celoti povzema tamkajšnje dogajanje, od nezapomnljivega Nickovega obiska Steva v telovadnici do epske borbe Hulka in Hulkbusterja. Preslikane so tudi vmesne animacije, v katere so tradicionalno vključeni humorni elementi, na primer odčepnik in Tonyjeve spodnjice. Glasovi so ravno tako ta pravi, torej od Roberta, obeh Chrisov, Samuela in drugih igralcev. Zvečine so vzeti kar iz filmov, nekaj pa so jih posneli na novo. Za nameček bodo v prihodnosti sledile plačljive DLC-epizodice iz Marvelovega slikosučnega sveta, med drugim iz TV-nizike Agents of Shield in filmov Black Panther, Ant-Man ter Doctor Strange. Neavtentičnosti Avengerjem zato res ne gre očitati.

Zaključni boji so precejšnje razočaranje, saj je treba le drkati navedeno tipko. Pri tem pravzaprav sploh nimaš občutka, da karkoli počneš.

Široka vsebina je takisto prinesla zajeten okvir, ki ga sestav­lja kar sedem odprtih območij s čuda robnega početja. Med drugim raziskujemo letečo letalonosilko agencije Shield, Asgard in Sokovio. Pričakovano največja cona je seveda Manhattan, kjer je moč igrati klasičnega lego čefurja, to pomeni razkoc­kati sleherni semafor ter sredi križišča suniti avto. Na žalost postranske naloge niso višek zanimivosti, dirkanje po cesti in po zraku pa je legokockasto okorno in naravnost zoprno. Ta del bi morali razvijalci obvezno dvigniti nivo više.

Hail Hydra
Lego Avengers torej sledijo preizkušenemu receptu, ki privzeto ponuja resno ali priložnostno zabavo za staro in mlado. Že s kakšnim bednim agentkom, ki dela le piv-piv, se da uživaš­ko spreminjati objekte v curke čepkov, kaj šele s Hulkom. A ker sem dodobra preigral večino teh naslovov, z gotovostjo pravim, da je udejstvovanje tokrat enostavno slabše. Neskončne horde sovražnikov najedajo, zaključni spopadi so švoh, nekateri razdelki prav morijo duha, ena obvezna ‘miniigra’, ki to sploh ni, je skrajno idiotska in še peskovniške lokacije niso posebej privlačne. V splošnem ni nikakršnih novih prijemov. Prav tako so me bolj kot doslej zmotili stalni minuski serije, ki gredo predvsem na rovaš udobja. Da ne drobim pretirano, omenim le dve neumnosti, ki jemljeta čas in voljo. Ni moč preskočiti že videnih animacij in izbirnik misij kaže le ikonico ter številko podpoglavja, brez opisa ali slike. Slednje se nemara bere kot cepidlaštvo, toda igra, ki zagovarja ponav­ljanje, bi morala imeti v izogib pomotam to dosti bolje rešeno.

Moti, da prostrani New York nima zemljevida. Prav tako bi bil že čas za nadgradnjo voznega modela, ki močno odvrača dirkanje. Ker greš lahko dirkat tudi peš, sem večinoma zmagoval s Quicksilverjem.

Dodatna cokla Avengerjev je neizvirnost, torej popolno oklepanje kinolicence. Sveže, nepoznane pripovedi, ki jih ne vežejo omejitve filmske predloge, so vendarle mnogo bolj dopadljive. Nedavni Lego Batman 3 se je, kot oba predhodnika, neobremenjeno bavil s širnim DCjevim vesoljem in igralca čudil iz stopnje v stopnjo. Enako velja za Lego Marvel Superheroes izpred par let. Ti so v originalno štorijo povezali Maš­če­valce, agencijo Shield, X-Mene in številne negativce ter predstavili odprti New York in helicarrier. Tokrat pa navdu­šenec točno ve, kaj sledi, brez presenečenj. Poznana je zgodba, zlobniki so le trije ali štirje in vsi temeljni liki z veščinami vred so že videni. Bržda ni napačna pomisel, da sta Lego oziroma založnik Warner Interactive imela kak dolg do Marvela / Disneyja, iz česar je nekam po sili nastal tale izdelek.

Seveda ni šlo brez zabave v Starkovem stolpu. Tole je prizor z začetka, deset minut kasneje pa je ostalo le še razdejanje. Ni bil kriv Ultron. Vandalizem in delinkvenstvo sta spodbujana.

Čeprav šemasta odprava zoper vesoljskega in umetnopametnega uničevalca ni zanič ter imam o njej boljše mnenje kot o Lego Hobbitu, nakupa ne priporočam. Kdor bi rad Marvelovo legovanje za otroke, naj se ozre za prej omenjenimi Superheroes. Tehnično niso nič slabši, a so pestrejši in barvitejši, imajo otrokom ljubega Spideya ter stanejo najmanj pol manj. Prilično boljši je takisto Batman 3, čeprav zaradi pri nas manj poznanih vesoljskih likov slovenski deci ne bo toliko dogajal.

Enostavčni opis: “Malo se tepejo, malo streljajo, veliko poskakujejo in probleme rešujejo ter se za premagovanje ovir dopolnjujejo.”

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja