Inhumans

Kdo je ustvaril Marvelove Nehumaneže? Pisec Stan Lee in risec Jack Kirby, legendi srebrne dobe stripa, seveda. Taista, ki sta prej sestavila Avengerje in X-Mane. Kot vesoljski mutanti so se leta 1965 pojavili ob Fantastičnih štirih, nato ob Thoru in Silver Surferju, nakar so pet let kasneje dobili svojo edicijo. Sličijo Ljudem-X, kajti vsak ima sebi lastno posebno moč, le da so samostojna nacija proč od navadnežev. Njihov dom je skrito mesto Attilan, ki je včasih sredi Atlantika in drugič v Andih, v aktualnih zvezkih pa živijo kar sredi New Yorka. Izvor vrste drugače sega milijon let v preteklost, ko se je na Zemlji oglasila tujska rasa Kreejev in gensko eks­perimentirala s človečnjaki. Ti primerki so nato spo­čeli novo, razvito civilizacijo, ki se drži stran od homo sapiensa. Njihove nemeze največkrat prihajajo iz črnine vesolja. Zlasti imajo težave s stvaritelji Kreeji, tistimi modrokožnimi alieni, saj bi jih njihov vodja Ronan Obtoževalec rad uporabil za orožje.

Neljudje bivajo v osrednji Marvelovi kontinuiteti Earth-616 in se občasno srečajo z drugimi liki. Čes­to zato, ker kakšen od Attilančanov dela zdraho med Zemljani in ima potem opravek z agencijo Nicka Furyja. Zato smo jih že videli v Agents of S.H.I.E.L.D., zdaj pa so dobili lastno nadaljevanko. Ta prvikrat v igrani obliki predstavi najbolj poznane Nehumaneže, kraljevsko družino. Narod vodi molčeči Black Bolt, čigar glas je tako mogočen, da ruši mesta. Ob boku so mu vsi poznanci iz sličic in oblačkov: žena Medu­sa z zajebanimi lasmi, Karnak, ki predvidi napačne odločitve, Gorgon s potresnimi kopiti, nadzornica elementov Crystal z enotonskim teleportirnim bulldogom in kraljev spletkarski sorojenec Maximus. Slednji, ki ga vlogi primerno igra Ramsey Bolton iz GoT, je osrednja pokora. Nesojeni prestolonaslednik nam­reč izvede puč in skuša zavzeti Zemljo.

Serija, ki menda sodi v filmski univerzum, Attilan postavi na Mesec, kjer je obdan z nevidnostnim šči­tom. Prebivalci so se tja umaknili zavoljo ljudi, a tečni Maximus terja vrnitev in nadvlado matičnega sveta. Njegove bojaželjne ideje v familiji niso odo­bravane, zato brata ne mara in je za nameček zaljub­ljen v kraljico. Ob vsem tem ga pesti še lastna ‘nespecialnost’. Bistvo Nehumanežev je namreč, da se s svojimi velesposobnostmi ne rodijo, marveč jih naključno prikliče šele naknadna izpostavljenost terrigenskim kristalom. Enim ob tej iniciaciji zrastejo krila, drugi dobijo ognjene oči, nekateri pa imajo smolo, da do mutacije ne pride in ostanejo navadni. Taki gredo v rudnike, česar kraljevemu bratu sicer ni bilo treba, vendar je vseeno zakompleksan čez in čez. V to družinsko dramo je nato vk­lju­čenih še nekaj zemeljskih figur, saj se večinski del odvija na modrem planetu, konkretno na Havajih.

Attilančani so v splošnem nepoznani, saj medijsko niso prišli dlje od stranskih likov v igrah in sobotnih risankah. Zato imajo njihove pojave ob izobilju vsebin s stripovskim izročilom že v štartu težavo s privlačnostjo. A prava zamera je sama izvedba, pri če­mer ne cikam le na skromne učin­ke. Predstava kratkomalo ni prepričljiva. Liki, do­gajanje, sposobnosti – vse skupaj na TV-ekranu iz­pade pretirano za lase privlečeno, malodane otroč­je. Kajpakda je to moč reči za sleherno sorodno niziko, ampak tukaj so izmišljenosti res izstopajoče. Neljudje so kao napredna civilizacija, ki se preseli na drug svet, a njihova edina vidna tehnologija so sporazumevalne zapestnice. V rudnikih kopljejo na roke, na Zemljo pa jih teleportirajo bitja s tovrstno sposobnostjo. Recimo kot avto velik pes, ki nima nikakršne razlage, ampak samo je.
Zgodba ne predstavi izvora ljudstva, niti se ne trudi pojasniti delovanja mutagena. Kar ni v redu, kajti televizijska nadaljevanka ne more biti kot Barbapapa, da bi rekli “Hip hip hip, strašni trik.” Celo čarovnija v fantazijskih zgodbah je ponavadi bolje razlo­že­na kot te domišljijske superdanosti. Primerov pripovednih površnosti in nelogičnosti je res veliko. Liki z izjemo še kar posrečenega kralja so prilično brez­vezni in ne nudijo čustvene povezave, scenarij pa pušča na vseh koncih. Zato za Inhumans res ne najdem dobre besede in jih brez cincanja označim za najslabšo ekranizacijo Marvelove knjižnice. Tisti geekovski gledalci, ki ne bodo obupali po par ogledih, bodo osem epizod zdržali zgolj zavoljo prepri­čanja, da je treba užiti vse, kar izhaja iz Stanlijevega programa. Ampak možak se je od tega izdelka pametno distanciral.