Sulejman Veličastni (Colin Falconer)

Knjigo, v izvirniku naslovljeno The Sultan’s Harem, je angleški pisatelj napisal že leta 1992 in nima nikakršne povezave z enakoimensko telenovelo, ki je aktualni, samostojni izdelek turške TV-produkcije. Da so jo prevedli ravno sedaj, pa ni naključje, saj življenje najveličastnejšega osmanskega sultana pred televizijske ekrane priteguje marsikatero slovensko gospodinjstvo. Kljub drugačnemu avtorstvu imata deli skupno toč­ko: poudarek na živih dvornih peripetijah, ne na dolgoveznem nizanju historičnih faktov.
Roman torej ne popisuje obleganja Rodosa, osvojitve Beograda in ponesre­če­nih pohodov na Dunaj. Prav tako se ne ubada z zunanjo politiko turške države in mnogimi revolucionarnimi reformami, ki jih je sprejel Sulejman, poznan tudi pod vzdevkom Zakonodajalec. Na skoraj petsto straneh je sicer omenjenih večina resničnih dogodkov iz njegove 45-letne vladavine, toda v ospredju je nenavadna zgodba sultanove znamenite konkubine in kasneje žene Hürrem. To je povest o spletkah na najvišji rav­ni, z občasnimi, a ne prehudimi pikantnostmi, o dvoličnih značajih, predvsem pa o neusmiljenju in nepredvidljivem umi­ranju. 


Hürrem oziroma Ruslana, ki jo v balkanskih kronikah poznamo kot Ružico, je bila krvni davek krimskih Tatarov in predana velikemu sultanovemu haremu. Tam je neverniški sužnji uspelo ne­mogoče. Ne le, da je postala glavna vla­­darjeva priležnica, marveč je imela nad njim tak vpliv, da mu je svetovala pri vseh odločitvah. Zaradi nje je Sulejman prekinil mnogo prejšnjih običajev, med ostalim pa ji gredo zasluge za smrt njemu najbližjih ljudi. V knjigi je njena zlohota nemara pretirana, a babnici je v resnici uspelo sfurati na prestol svojega nesposobnega sina Selima, kasneje klicanega Zapiti, četudi ni bil Sulejmanov prvorojenec. S tem je mala prasička neposredno doprinesla, da je zlata doba turškega imperija počasi zamrla. (Blagor zgodovine neukim, ampak ja, Mustafo usmrtijo po sultanovem nareku. Osmanski kanun je namreč dopuščal, da lahko vladar v imenu miru pobije brate ali sinove. Pogoj je le, da se to sto­ri s svileno vrvico, saj modra kri ne sme biti prelita.)
V večdesetletne peripetije z Visoke porte (Topkapi), kakor se je reklo istanbulskemu dvo­ru, je pisatelj zanimivo vpletel ljubezensko nit o peščici Benečanov. A ta del ni osladna, srečna protiutež zgodovinskim grozodejstvom, temveč nič manj kruta in tragična štorija. Zato ni čudno, da se knjiga čita presenetljivo slično krvavi in preobratov polni Igri prestolov. Le s to razliko, da se je ta prestolna igra pred skoraj petsto leti v resnici odigrala, s prevarami in umori vred. Bukvo zelo priporočam ljubiteljem tovrstne literature, pa tudi zgodovinskih romanov, saj čtivo z mnogoterimi opisi tistikratne kulture in turškimi izrazi deluje dovolj poučno. 

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja